Foto:Simbolna ilustracija UI za Zvonka Gornika
Zvonko Gornik se je rodil leta 1929 v Sloveniji kot najstarejši od osmih otrok. Otroštvo mu je zaznamovala vojna, v kateri je družina izgubila očeta. Kot najstarejši sin je moral prezgodaj prevzeti odgovornost in skrbeti za mlajše brate in sestre. V njem sta se že zgodaj prebudila delavnost in občutek za red, ki sta ga spremljala vse življenje.
Ob koncu druge svetovne vojne je moral zapustiti domovino. Prebegnil je v Avstrijo, kjer je s svojo znanjem nemškega jezika hitro našel delo kot prevajalec. Tam je preživel nekaj let v begunskem taborišču, dokler se ni skupaj s sestro leta 1957 odpravil v novo življenje v Avstralijo.
Njuna pot ju je najprej vodila v Melbourne, nato pa na Tasmanijo, v obmorsko mestece Burnie, kjer se je Zvonko zaposlil kot frizer. Poklic frizerja mu je bil več kot samo delo – bil je izraz njegovega občutka za ljudi in estetiko. Imel je lahke, spretne roke in vedno nasmejan obraz. V njegovem salonu se niso le strigli in britli, ampak so se ljudje tudi smejali, pripovedovali zgodbe in izmenjevali novice. Bil je mojster poklica in obenem tudi prijatelj številnim strankam.
Po sedmih letih se je preselil v Adelaide, nato pa leta 1967 kupil svoj frizerski salon v mestu Penguin, kjer je ostal do konca življenja. Salon je postal središče srečevanja domačinov, kraj, kjer je bilo vedno prijetno vzdušje. Zvonko je bil znan po svoji natančnosti, urejenosti in prijaznosti. Stranke so prihajale k njemu tudi iz sosednjih krajev, saj so vedele, da bodo poleg dobre frizure deležne tudi tople besede in iskrenega nasmeha.
Ko ni bil v salonu, je z veseljem skrbel za svoj vrt. Ljubezen do rastlin je prerasla v pravo strast. Občinska uprava Central Coast Council mu je v mestnem parku postavila orodjarnico, kjer je hranil svoje vrtnarsko orodje in cevi za zalivanje. Bil je vedno pripravljen pomagati in urediti cvetlične grede v parku, saj je želel, da bi bilo mesto lepo za vse.
Zvonko Gornik je bil človek, ki je znal združiti pridnost, veselje do življenja in čut za druge. V skupnosti Penguin so ga imeli vsi radi – bil je tisti, ki je s preprostim nasmehom polepšal dan.
Za njim so žalovali mnogi, še posebej njegova žena Daphne in sin Simon, ki sta z njim delila toplino doma, prežetega z delom, glasbo, vonjem po sveže postriženih laseh in vedno zelenim vrtom pred hišo.
Zvonko Gornik se je rodil leta 1929 v Sloveniji kot najstarejši od osmih otrok. Otroštvo mu je zaznamovala vojna, v kateri je družina izgubila očeta. Kot najstarejši sin je moral prezgodaj prevzeti odgovornost in skrbeti za mlajše brate in sestre. V njem sta se že zgodaj prebudila delavnost in občutek za red, ki sta ga spremljala vse življenje.
Ob koncu druge svetovne vojne je moral zapustiti domovino. Prebegnil je v Avstrijo, kjer je s svojo znanjem nemškega jezika hitro našel delo kot prevajalec. Tam je preživel nekaj let v begunskem taborišču, dokler se ni skupaj s sestro leta 1957 odpravil v novo življenje v Avstralijo.
Njuna pot ju je najprej vodila v Melbourne, nato pa na Tasmanijo, v obmorsko mestece Burnie, kjer se je Zvonko zaposlil kot frizer. Poklic frizerja mu je bil več kot samo delo – bil je izraz njegovega občutka za ljudi in estetiko. Imel je lahke, spretne roke in vedno nasmejan obraz. V njegovem salonu se niso le strigli in brili, ampak so se ljudje tudi smejali, pripovedovali zgodbe in izmenjevali novice. Bil je mojster poklica in obenem tudi prijatelj številnim strankam.
Po sedmih letih se je preselil v Adelaide, nato pa leta 1967 kupil svoj frizerski salon v mestu Penguin, kjer je ostal do konca življenja. Salon je postal središče srečevanja domačinov, kraj, kjer je bilo vedno prijetno vzdušje. Zvonko je bil znan po svoji natančnosti, urejenosti in prijaznosti. Stranke so prihajale k njemu tudi iz sosednjih krajev, saj so vedele, da bodo poleg dobre frizure deležne tudi tople besede in iskrenega nasmeha.
Ko ni bil v salonu, je z veseljem skrbel za svoj vrt. Ljubezen do rastlin je prerasla v pravo strast. Občinska uprava Central Coast Council mu je v mestnem parku postavila orodjarnico, kjer je hranil svoje vrtnarsko orodje in cevi za zalivanje. Bil je vedno pripravljen pomagati in urediti cvetlične grede v parku, saj je želel, da bi bilo mesto lepo za vse.
Zvonko Gornik je bil človek, ki je znal združiti pridnost, veselje do življenja in čut za druge. V skupnosti Penguin so ga imeli vsi radi – bil je tisti, ki je s preprostim nasmehom polepšal dan.
Za njim so žalovali mnogi, še posebej njegova žena Daphne in sin Simon, ki sta z njim delila toplino doma, prežetega z delom, glasbo, vonjem po sveže postriženih laseh in vedno zelenim vrtom pred hišo.
Kovček 