Foto: Simbolna ilustracija UI za Mileno Bergoč
Milena Bergoč, rojena 16. marca 1943 v Pivki (tedaj Št. Peter pri Postojni), je bila najmlajša izmed šestih sester v družini Zadelovih. Njeno otroštvo je zaznamovala skromnost, delo in zgodnja odgovornost. Najmlajši brat je umrl za davico, boleznijo, ki je v tistih časih žal prepogosto kosila po primorskih vaseh. Na domači kmetiji so vsi morali prijeti za delo, pa čeprav je bilo komaj dovolj za preživetje. A prav tam, pod hribom Primož, se je rodila Milenina vztrajnost – lastnost, ki jo je spremljala vse življenje.
Po osnovni šoli se je izučila za krojačico in šiviljo, poklic, ki je bil v tistih letih še posebej cenjen. Šivala je za domačine, popravljala, krpala, preoblikovala, in vsak zaslužen dinar je znala pametno obrniti. Bila je natančna, preudarna, in že takrat se je pokazala njena umetniška žilica. Ni ji bilo vseeno, kako je bila stvar narejena – morala je biti tudi lepa. V vsakem okrasu, vsakem robu in vsakem šivu se je kazal njen občutek za red, skladnost in estetiko.
Leta 1965 je v Pivki vzbudil pozornost mladenič iz bližnjega Trnja, ki se je vrnil iz Avstralije. Govorilo se je, da “išče ženo”. Kmalu so se križale poti Jožeta Bergoča in Milene Zadel. Le tri mesece po prvem srečanju sta že stala pred matičarjem. Poroka je bila skromna, a iskrena. Kratki medeni tedni so se končali z boleznijo, ki pa ni omajala njune odločitve, da skupaj zaživita daleč, pod južnim križem.
Pot v novo življenje
Ko sta prispela v Avstralijo, je Mileno obšla negotovost: nova dežela, tuj jezik, neznano okolje. A mlada nevesta je imela ob sebi moža, ki ji je bil opora. Kmalu sta se poročila še cerkveno in si ustvarila dom. Rodila sta se jima sin Edvard in hči Tanja, v katerih sta oba starša našla nov smisel.
Milena je skrbela za dom in otroke ter šivala – ponoči, podnevi, v garaži. Njene roke so bile utrujene, a nasmeh na obrazu je ostajal. Ko si je kupila nov šivalni stroj, je bila sreča nepopisna. Pokazala ga je vsakemu, ki je prišel mimo, s ponosom: »Zdaj bo šlo hitreje!« Bila je vestna, natančna in pridna – tiste vrste človek, ki svoje življenje meri po narejenem delu, ne po velikih besedah.
V središču slovenske skupnosti
Ko so otroci odrasli, se je Milena bolj posvetila življenju slovenske skupnosti v Melbournu. Svojo pot je začela v knjižnici Slovenskega društva Melbourne, kjer je s svojim redom, natančnostjo in estetskim čutom hitro postala nepogrešljiva. Vodila je razstave ročnih del, kulinaričnih izdelkov in arhivskega gradiva ter sodelovala pri urejanju društvenega arhiva. Bila je med prvimi, ki so prepoznali pomen zbiranja in ohranjanja zgodovinskega gradiva slovenske skupnosti v Avstraliji.
Njeno delo je obrodilo sadove – razstava v Emigracijskem muzeju Viktorije je bila eden njenih največjih uspehov. Kasneje je začela sistematično zbirati dokumente, fotografije in zapise o delovanju društva in Slovencev po Avstraliji. Lahko rečemo, da je prav Milena postavila temelje arhivske kulture med slovenskimi društvi.
Ko je leta 2003 postala predsednica Slovenskega društva Melbourne, najstarejše slovenske organizacije v Avstraliji, je z vso odgovornostjo sprejela breme vodenja. Poleg knjižnice in arhiva so bili na njenih ramenih še vsakodnevni problemi upravljanja kluba, organizacija dogodkov, stiki z javnostjo in skrb za kulturno življenje Slovencev.
Bitka z boleznijo in moč duha
Jeseni 2003 so zdravniki Mileni povedali težko novico – bolezen je resna, a počasna. Njena prva reakcija je bila značilna zanjo: »No, vsaj to je dobro.« Namesto da bi obupala, je z novo močjo nadaljevala delo, ki ji je pomenilo življenje.
Skoraj istočasno je hčerka Tanja sporočila veselo novico – Milena bo stara mama. Rojstvo male Holly je bilo zanjo najlepše darilo in vir moči v zadnjih letih življenja. Čeprav je bolezen napredovala, je delala naprej, sodelovala pri zlati obletnici Slovenskega društva Melbourne (1954–2004) in do zadnjih dni vodila društvene projekte.
Ko so ji zdravniki povedali, da terapije ne pomagajo več, se je začela pripravljati na slovo. A misel na druge jo je spremljala do zadnjega: »Skrbite za Jožeta,« je naročala. Njene zadnje besede so bile polne miru in sprave – »Smrt je nekaj naravnega.«
V zadnjih tednih je ob postelji poslušala glas male Holly, ki ji je s svojo prisotnostjo prinašala tolažbo in upanje. Njene oči so se ob hčerinem glasu in vnukinjinih korakih še zadnjič zasvetile – tako kot so svetile vse življenje, kadar je govorila o svojih najdražjih ali o Slovencih v Avstraliji.
Dediščina Milene Bergoč
Milena Bergoč je umrla v začetku januarja 2006. Njena zapuščina pa živi naprej – v knjižnici, arhivu, razstavah, v društvu, ki ga je pomagala ohranjati, in v srcih vseh, ki so jo poznali. Bila je več kot šivilja – bila je tkalka skupnosti, ki je s tanko, a močno nitjo povezovala ljudi, spomine in kulturo.
Kovček 