Foto: Simbolna ilustracija UI za pesnico Marcelo Bole
Ko je 18. junija 1914 v Šepuljah pri Sežani prijokala na svet deklica Marcela Gec, se ni nihče mogel zavedati, da bo to življenje nekoč prepleteno s poezijo, pogumom in neizmerno ljubeznijo do slovenske besede. Rodila se je v skromno, a srčno kraško družino – pri Čotkovih – kjer sta vladala delavnost in vera. Mama Justina, ki je zgodaj ovdovela, je znala obuditi upanje in vzgojiti otroke v spoštovanju in poštenju, oče Peter pa je imel v sebi veselje do pesmi, ki ga je podedovala tudi njegova Marcela.
Že v otroštvu je pokazala trdoživost in pogum: ko jo je pri treh letih napadla krava in hudo ranila, je vsa krvava ostala mirna – da ne bi še bolj prestrašila matere. Takšna je bila vse življenje – pokončna, mirna, z nasmehom, ki je znal utišati bolečino. Šolala se je pri sestrah v Tomaju in že zgodaj odlikovala v znanju in ročnih spretnostih.
Leta 1939 se je poročila s Silvestrom Boletom. Njuna pot ni bila lahka – vojna, negotovost in revščina so zaznamovale mlado družino. Prvorojenka Neva se je rodila sredi bombardiranja, druga hčerka Danila sredi vojne vihre. Silvester je bil v vojski, Marcela pa je sama z dvema otrokoma reševala vsakdan, šivala, delala, pomagala drugim. Pomagala je tudi italijanskim vojakom, ki so bežali domov, jim dajala obleke in skrivala strah – ker je verjela, da se človeka rešuje z dejanji, ne z besedami.
Po vojni so živeli na Opčinah, kjer je Marcela nadaljevala svoje šiviljsko delo. Leta 1955 pa je mož, brez njene vednosti, oddal prošnjo za izselitev v Avstralijo. Ko je bila prošnja odobrena, je imela družina le sedem dni časa, da zapusti domovino. 15. avgusta 1955, so odpluli iz Trsta na ladji Toscana in 20. septembra prispeli v novo domovino – Avstralijo.
Tudi tam se Marcela ni vdala. Delala je do 57. leta starosti, a vedno je našla čas za druge, za petje, za smeh – in za verze. Njena duša je dihala poezijo. Sama se je naučila pisati na pisalni stroj in začela zapisovati vse, kar je nosila v srcu. V letih med 1984 in 1991 je izdala tri pesniške zbirke: Kraški izlivi, Iz Krasa po svetu in Kraški odmevi. Četrta, Od tu in tam, je ostala neizdana, a njene pesmi še danes odzvanjajo kot sporočilo zvestobe in svetlobe.
V eni izmed pesmi je zapisala:
»Kraški odmevi iz Avstralije zvenijo
na Kras, v vinograde, kjer trte rodijo.
V kraških odmevih pišem od tu in tam,
v seznam rada tudi novice dam.«
Marcela Bole je bila med slovenskimi rojaki v Melbournu nekaj posebnega – pesnica, pripovedovalka, srčna žena in mati, ki je vse življenje ohranjala vez s Krasom. Redno je sodelovala pri slovenskih taborih, recitirala na prireditvah in v društvu Melbourne na Elthamu, pisala za Misli, Vestnik, slovenske radijske oddaje in podpirala gradnjo doma matere Romane v Kewu. Vsi, ki so jo poznali, so se spominjali njene prijaznosti, vedrine in spoštljive besede.
Do pozne starosti je skrbela za svojega moža Silvestra in kljub številnim boleznim ohranila življenjski pogum. Umrla je 28. junija 2006 v Melbournu, le nekaj dni po tem, ko je obhajala svoj 92. rojstni dan. Pokopana je na pokopališču Keilor, na njenem grobu pa bi najlepše zveneli verzi, ki jih je rada recitirala:
»Zbogom, zbogom, oče, mati,
zbogom, celi svet,
jaz moram odleteti,
kjer bo duša moja mir našla spet.«
Marcela Bole – kraška rožica, ki je dišala po poeziji, po zemlji in nebu hkrati – je s svojimi pesmimi povezala dve domovini. Slovenijo, ki jo je nosila v srcu, in Avstralijo, kjer so zorele njene besede.
Fto: Marcela Bole
Kovček 