Foto: Simbona ilustracija UI za Romana Viteza
Ko se je 28. septembra 1940 v Vrhpolju pri Sežani rodil Roman Vitez, najmlajši od enajstih otrok Alojza in Pavline, se je v hribovski kraški vasici že dolgo vedelo, kaj pomeni preživljati številno družino. Med starejšimi brati in sestrami, vajen zgodnjega dela, skromnosti in medsebojne pomoči, je Roman odraščal v okolju, kjer so bile vrednote jasne: držati skupaj, pomagati drugemu in iskati priložnosti, kjer koli se pojavijo.
Ko je bil še komaj odrasel fant, ga je nemir časa – pa tudi želja po svobodi in boljšem življenju – leta 1957 pognal čez mejo v Italijo. Odtod je pot nadaljeval v Francijo, nato v Nemčijo, kjer je dve leti garal v nemških tovarnah in gradbenih podjetjih. A čeprav je imel delo in priložnosti, ga je kraško domotožje hitro našlo. Po vrnitvi domov so ga takoj poklicali v vojsko, kjer je v Beogradu preživel dolgih 18 mesecev služenja.
Ko se je leta 1962 domače ozračje ponovno zaostrilo, je sprejel odločitev, ki jo je že poznal: spet je pobegnil v Italijo. Tokrat je bil njegov cilj jasen – daljna Avstralija. Z ladjo Australia je prečkal oceane in se ustavil v begunskem kampu Bonegilla, kjer so mnogi Slovenci tistega časa začeli svoj novi svet. Roman je bil med njimi: mlad, odločen, navajen trdega dela in pripravljen znova začeti od začetka.
V Avstraliji si je ustvaril dom in družino. Leta 1969 se je poročil z Zlato Sojč, rojeno v Ljubljani, ki je otroštvo preživela blizu Grosuplja. Zlata in Roman sta si z leti zgradila trden dom ter vzgojila hčerko Tanjo in sina Eddyja. Roman je ostal zvest svoji izobrazbi in talentu: po poklicu je bil zidar, mož natančnih rok in zaupanja vrednega dela.
Njegova predanost ni bila omejena le na družino. Velik del svojega življenja je posvetil slovenskemu društvu Jadran, kjer je bil med najbolj aktivnimi člani. Od leta 1989 do 1990 je vodil društvo kot predsednik in pustil opazen pečat. Ob 40. obletnici Jadrana je zapisal:
»V letu, ko sem bil predsednik kluba, smo veliko delali na prenovi vodovodne napeljave, popravljanju krova in žlebov na Kirnovi koči, začeli z gradnjo kapelice …«
Njegove besede razkrivajo, kako resno je jemal svojo vlogo – kot delo za skupnost, za ljudi, ki so v tuji deželi potrebovali povezanost in oporo.
Življenje ga je proti koncu preizkusilo. Dobro leto pred smrtjo so mu odkrili raka. Na svoj 72. rojstni dan, 28. septembra 2012, so ga odpeljali v bolnišnico v Eppingu, kjer je dva dni pozneje tiho odšel. V cerkvi Good Shepherd Church so zanj molili rožni venec, pevci zbora Planinka pa so mu ob pogrebni maši zapeli v slovo. Pokopan je na pokopališču Keilor.
Za njim so ostali žena Zlata, hčerka Tanja, sin Eddy, brat Milan v Sloveniji, sestra Marija v Rimu ter številni sorodniki doma in v tujini. Skupnost Jadrana pa se ga spominja kot predsednika, ki je znal združiti delo, poštenost in človeško toplino – kot človeka, ki je dvakrat bežal čez mejo, dvakrat začel znova, a nikoli pozabil, od kod izhaja.
Roman Vitez – najmlajši iz družine enajstih otrok – je svojo življenjsko pot sklenil daleč od domačega Krasa, a s srcem, ki je ostalo povezano z ljudmi, ki jih je imel rad, in skupnostjo, ki ji je zvesto služil.
Kovček 