Foto: Simbolična ilustracija UI za Martina Uršnika
Ko se danes ozremo na zgodbo Martina Uršnika, je najprej treba pomisliti, od kod je prišel. Rodil se je 9. novembra 1931 v župniji Črna na Koroškem, v svetu, ki je bil hkrati trd in nežen – hribovski domovi, doline, kjer so dolgo odmevali koraki, ter ljudje, ki so že od nekdaj znali živeti z naravo in se zanesti le na lastno delo. Iz teh krajev je Martin prinesel tisto preprostost, ki ni nikoli bučna, vendar je ravno v svoji tišini najmočnejša.
Prvi koraki v novi deželi
Ko je prišel v Avstralijo – v tisto široko, svetlo deželo, kjer je zrak dišal po evkaliptovih listih in kjer so ptiči zveneli kot iz drugega sveta – se je moral znova naučiti živeti. V zgodnjih šestdesetih in sedemdesetih letih je bil Springvale tipičen priseljenski kraj: dolgočasno nizek, razpotegnjen, s hišami iz svetle opeke in vrtovi, ki so jih priseljenci skrbno urejali, kot bi želeli dokazati, da tudi v tuji deželi lahko ustvarijo nekaj svojega.
Tukaj so se srečale zgodbe ljudi, ki jih je vodilo isto hrepenenje – da bi ohranili spomin na dom, na jezik, na praznike, na pesem. Slovenci so bili le ena od mnogih skupin, a so se hitro prepoznali med seboj: po naglasu, po gesti, po tem, da so se vedno znova radi vračali k istim spominom.
Planica – majhen dom v veliki Avstraliji
Leta 1972 je v Springvalu dozorela ideja, da Slovenci potrebujejo svoj prostor. Prostor, kjer bi se lahko srečali po službi, kjer bi lahko zaplesali, se skupaj nasmejali ali tolažili, in kjer bi se otroci naučili vsaj delček jezika, ki je njihovim staršem pomenil toliko.
Med tistimi, ki so to idejo pretvorili v resničnost, je bil Martin Uršnik.
Ni bil človek, ki bi se silil v ospredje, pa vendar je skupnost v njem prepoznala naravnega voditelja: nekoga, ki zna poslušati, ki zna povezovati in ki zna – kadar je potrebno – reči tudi odločilno besedo.
Zato je postal prvi predsednik slovenskega društva Planica Springvale. Njegov mandat ni bil le formalnost: v tistih letih so se urejali prostori, pridobivali člani, reševali spori in dogovarjale prireditve. Za vsako uspešno prireditev je bilo treba na stotine tihih odločitev – in Martin je znal poskrbeti, da je vse teklo gladko.
Osebnost, ki jo Avstralija ni spremenila
Čeprav ga je Avstralija zaznamovala – z neskončnimi ravnicami, z vročino, s sosedi iz desetih različnih kultur – ga ni spremenila v temelju. Ostal je koroški mož, ki ni izgubljal besed po nepotrebnem, a je znal pokazati toplino in bližino na tiste preproste načine, ki ostanejo v spominu bolj kot velike geste: v spoštljivem pozdravu, v stisku roke, v pripravljenosti poslušati druge.
V nedeljo popoldne, ko se je v Springvalu zbirala slovenska skupnost, so bili to trenutki, ki so ga napolnili: vonj po pecivu, ki so ga prinesle žene; otroci, ki so se znašli med dvema svetovoma; slovenska pesem, ki je včasih zazvenela nekoliko tišje kot doma, a z isto toplino.
Zadnje slovo
Martin je umrl 25. oktobra 2015 v Dandenong South, kjer je preživel zadnja leta. Pogrebno slovo 2. novembra v kapeli Bunurong Memorial Park je bilo dostojanstveno, preprosto in ganljivo – tako kot njegovo življenje.
Ob njem so žalovali žena Glenda, sinova Rob in Chris, hčerka Martine, vnuki in širša družina. Med prisotnimi pa so bili tudi številni rojaki, ki so prišli ne le zaradi dolžnosti, temveč iz spoštovanja do človeka, ki je v njihova življenja vnesel občutek domačnosti.
Spomin nanj ni le spomin na posameznika, temveč tudi spomin na tisti čas, ko so Slovenci v Springvalu gradili nekaj trajnega. In v tej zgodbi ostaja Martin Uršnik nedvomno eden izmed tistih, ki so nosili temelje.
Kovček 