in zgodovinsko ozadje slovenskega izseljenstva v Avstralijo
Foto: Simbolna ilustracija UI za Adolfa Marcena
Adolf Marcen se je rodil 19. junija 1943 v Trbovljah, v zasavskem svetu, kjer so hribi nosili sledi rudarstva in industrije, ljudje pa vztrajnost, preživetveno modrost in tiho dostojanstvo. Otroštvo v povojnem Zasavju je bilo zaznamovano s hitrimi družbenimi spremembami in majhnimi, a odločilnimi vsakodnevnimi koraki, ki so mladim kazali pot v svet. Tako kot mnogi njegove generacije je tudi Adolf odraščal med delavnimi ljudmi, ki so cenili red, poštenost in solidarnost.
V letih njegovega odraščanja so se med mladimi vrstniki širile zgodbe o priložnostih v tujini. Svet se je odpiral, ladje iz Trsta so vozile proti Avstraliji, Ameriki in Južni Ameriki, valovi migracij pa so postajali del povojne evropske resničnosti. V šestdesetih letih 20. stoletja je Avstralija aktivno iskala priseljence, ki bi pomagali graditi njeno industrijo in infrastrukturo. V državo je prišlo več deset tisoč ljudi iz Jugoslavije, med njimi tudi številni Slovenci. Melbourne, Sydney in Geelong so se takrat hitro spreminjali v živahna, vse bolj večkulturna mesta.
V tem času je odločitev za odhod dozorela tudi v Adolfu. Želja po širšem svetu, po bolj neodvisnem življenju in novih začetkih ga je vodila na pot, ki je bila hkrati pogumna in polna negotovosti. Zapustiti dom, hribe nad Trbovljami in družinske korenine nikoli ni preprosto, a prav ta korak je bil značilen za generacijo, ki je iskala nove poti onkraj domačih meja.
Ko je prispel v Avstralijo, je vstopil v okolje, ki se je močno razlikovalo od zasavske doline. Melbourne s svojimi prostranimi ulicami, raznolikimi četrtmi in soncem južne poloble je bil zanj svet novega ritma, a tudi svet, ki ga je bil pripravljen sprejeti. Adolf je takoj prijel za delo — kot mnogi drugi priseljenci: skromen, delaven, vztrajen. S svojo mirnostjo, spoštljivostjo in odprtostjo je hitro našel mesto v lokalni slovenski skupnosti.
Slovenci v Viktoriji so že od petdesetih let naprej ustvarjali tesne vezi: ustanavljali društva, športne ekipe, kulturne skupine in cerkvene skupnosti. Tu so praznovali božič z domačimi pesmimi, prirejali prireditve v domačem jeziku, skrbeli za medsebojno pomoč in ohranjali stik z domovino. Adolf je postal del tega življenja — med ljudmi, ki so si delili izkušnjo selitve, občutek domotožja, a tudi hvaležnost do nove države, ki jim je dala možnost novega začetka.
Melbourne mu je sčasoma postal dom; ne le kraj bivanja, temveč prostor, kjer je našel prijatelje, delo in skupnost, ki je znala ceniti njegovo toplino in preprostost. Čeprav njegov vsakdan ni bil izpostavljen ali družbeno razglašen, je bil eden tistih tihih, zanesljivih ljudi, ki tvorijo hrbtenico vsake izseljenske skupnosti. Takšni ljudje ne puščajo za sabo naslovnic, puščajo pa spomine — pristne, osebne, človeške.
In vendar Slovenija ni nikoli izginila iz njegovega notranjega sveta. Ostala je v jeziku, ki ga je ohranjal; v običajih, ki se jih je držal; v spominih na mladost v Trbovljah. Četudi je bil ocean velik, korenine so ostale trdne.
Ko je 11. oktobra 2016 v Melbournu umrl, je med rojaki in sodobniki nastala tiha praznina. Pavlina Cestnik je poslala sporočilo, ki je premostilo razdaljo med Avstralijo in Slovenijo — med njegovim življenjskim izhodiščem in življenjskim ciljem. Pogrebno slovo je potekalo 21. oktobra 2016 v Crick Chapel na pokopališču Fawkner Memorial Park, kjer so se mu spoštljivo poklonili prijatelji, znanci in člani slovenske skupnosti.
Adolf Marcen je bil eden izmed tisočerih Slovencev, ki so svojo življenjsko pot vodili čez oceane. A vsako življenje, vsaka zgodba, vsaka pot izseljenca je edinstvena. Njegova zgodba je zgodba človeka, ki je v sebi nosil dva domova — tistega pod zasavskimi hribi in tistega, ki ga je našel in si ga ustvaril v Avstraliji. Z njo se vpisuje v širšo pripoved slovenskega izseljenstva: pripoved o pogumu, vztrajnosti in tihem iskanju svojega mesta v svetu.
Njegov spomin ostaja most med dvema kulturama, dvema državama in dvema svetovoma — med Slovenijo, ki ga je oblikovala, in Avstralijo, ki ji je posvetil večino svojemu življenja. In prav v tem spoju leži polnost njegove življenjske pripovedi.
Kovček 