Foto; Simbolna ilustracija UI za Andreja Bariča
Ko je Andrej Barič 14. novembra 1931 zagledal luč sveta v Zavrhku – Vreme pri Divači, se je rodil v veliko, delovno primorsko družino devetih otrok. Otroštvo v Vremski dolini je bilo skromno, obloženo s trdim delom in preprostimi radostmi, ki so generacije njegovih rojakov oblikovale v vzdržljive, iznajdljive in obenem nežno čuteče ljudi. Med njimi je odraščal tudi Andrej – Drejc, kakor so ga poznali njegovi najbližji.
Po poroki s Stanislavo Stavanja leta 1956 v Italiji sta si z ženo postavila nov začetek na drugem koncu sveta. Leta 1957 sta prispela v Avstralijo, kot mnogi Primorci polni skrbi, a hkrati poguma, da v novi deželi ustvarita dom, družino in prihodnost s svojimi rokami. Andrej je bil po poklicu pleskar – natančen, zanesljiv in vedno pripravljen poprijeti za delo. A njegov najmočnejši pečat ni bil v barvi, temveč v ljudeh.
V srcu slovenske skupnosti – Klub Triglav
Kjerkoli se v zgodbah Sydneyskih Slovencev pojavi ime Andrej Barič, se skoraj vedno pojavi še eno ime: Klub Triglav.
Ni mogoče pripovedovati o Andreju, ne da bi pripovedovali o Triglavu. In ni mogoče pripovedovati o prvih desetletjih Kluba Triglav, ne da bi omenili Drejca.
Bil je tam od prvega dne – med tistimi, ki so zgradili skupnost dobesedno z golimi rokami, s prihranki, s skupnimi nedeljami na kmetiji, ki so jo Slovenci kupili in počasi odplačali s prostovoljnim delom, kuhanjem, čiščenjem, pleskanjem, urejanjem okolice in neštetimi urami druženja, ko se je rodil domači, skupni Triglav.
Kot ponosen Primorec je užival v balinanju, v igri, ki je bila rdeča nit mnogih triglavskih srečanj. Bil je reden član balinarske sekcije – vztrajen, tekmovalen in ravno prav trmast, da ga je bilo lepo gledati. Z njim je ob igri in delu vedno stala žena Stana, ki je pomagala pri kuhanju, čiščenju in organizaciji, medtem ko sta otroka Tanja in Toni obiskovala slovensko šolo in nastopala na proslavah. Kasneje je hči Tanja plesala v folklori in tako nadaljevala družinsko vpetost v slovensko skupnost.
Ni bilo triglavske prireditve, kjer ne bi bilo Drejčeve sence ali njegovega glasu.
Še posebej je bil znan po enem običaju: vsak sv. Martin je med prvimi prinesel domače vino – tisti kanček domovine, stisnjen v steklenico, ki jo je ponosno ponudil prijateljem.
Mirna starost in zadnja pot
Leta so tekla. Otroci so odrasli, se poročili in Andrej je postal dedek – ponosen, ljubeč in vedno pripravljen na varstvo vnukov. Potem je prišla bolezen in balinarska pota so se počasi zaprla. A klub je ostal njegov drugi dom; tja je še nekaj časa prihajal, dokler ga moči niso več spremljale.
V petek, 3. novembra 2017, je v Georges Hall Nursing Home tiho ugasnilo njegovo življenje. Bil je tik pred svojim 86. rojstnim dnem.
Skupnost se je od njega poslovila 8. novembra v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu. V slovo so mu spregovorili vnuki in predsednik Kluba Triglav Mounties, Peter Krope, ki je poudaril, kako neprecenljiv del zgodbe Triglava je bil Drejc – in kako močno je ta zgodba zaznamovala življenja mnogih.
Na slovenskem pokopališču sv. Rafaela v Rookwoodu je našel svoj mir.
Za njim ostajajo žena Stana, hči Tanja, sin Tony z ženo Mojco – Mario, vnuki Alexander, Elisa in Briana, sestra Marta z družino v Avstraliji ter brat Zmagom z družino v Sloveniji. Ostaja pa tudi široka, srčna družina Triglava – prijatelji, ki so napolnili dvorano ob sedmini in obujali spomine na dobrosrčnega, veselega in nepopustljivega moža iz majhne primorske vasi.
Fant iz Zavrhka, ki je postal temelj skupnosti
Andrej Barič je bil človek, ki ni govoril veliko, a je ogromno naredil. Bil je med tistimi tihimi graditelji, brez katerih slovenska skupnost v Sydneyu ne bi bila to, kar je danes. Triglav je bil njegov drugi dom – in Drejc eden njegovih temeljev.
Tri četrtine življenja je preživel daleč od gozdov Vremske doline, a nikoli – niti za trenutek – ni pozabil, da je Slovenec.
Kovček 