Foto: Simbolna ilustracija UI za Milo Vadnjal
Kraška mladost in Kamnik pred vojno
Mila Vadnjal, rojena Franetič 27. julija 1906 v Dolenji vasi pri Senožečah, je bila najstarejša hči močnega kmeta Ivana Franetiča in Frančiške, roj. Dolgan. Domačija “pri Ždrolovih” je bila svet znotraj sveta: hiša, hlev, polja, živina in krog sorodnikov in sosedov, ki je določal ritem otroštva.
A Mila ni ostala le v kraškem okvirju. Del svojega mladostnega sveta je okusila tudi v Škofji Loki, kjer je v času prve svetovne vojne obiskovala šolo pri uršulinkah. Tam je doživela svoje miklavževanje, ki ga je kasneje pripovedovala svojim otrokom in vnukinjam: spomin na red, na disciplino, na tiho svetlobo samostanskih hodnikov in na praznične trenutke, ko je v skromnosti sijalo nekaj več.
Po vojni je življenje Mili prineslo Kamnik – živahno, družabno in veselo predvojno mesto. Tu je z možem Adolfom Vadnjalom, s prijatelji in širšo družino živela razgibano življenje: sprehodi po okolici, oddihi na morju in v planinah, obiski sorodnikov, druženja ob pesmi. Takrat je bila, kot piše njena hči, “vedno vesela”, in v tem času se je naučila večina slovenskih pesmi, ki jih bo kasneje pela vse življenje.
Predvojna leta so v spominu njenih potomcev skoraj idilična: Miklavžev dar v rdeči jutranji svetlobi, božično drevesce, vonj kadila in potic, krožniki borovnic s sladkorjem, poletja na reki in morju. Mila je bila rojena pripovednica – utrinki iz otroštva, zgodbe o samostanu, o Kamniku in o sorodnikih so se prepletali z vsakdanjo pesmijo, ki je spremljala gospodinjska opravila.
Vojna, beg in Trst kot vmesni svet
S prihodom druge svetovne vojne se je ta svet zožil. Pet let, v katerih je bilo treba misliti predvsem na preživetje: večkrat ni bilo jasno, kaj bo na mizi prihodnji teden, družina je bila večkrat ločena, očetovo življenje pa pod stalno grožnjo. Vojna se je za družino končala z begom čez mejo – bridkim, a nujnim korakom, ki je za vedno presekal vez s starim domom.
Sledilo je nekaj let v Trstu. Mila je tam imela sorodnike in se je v tem ozračju mešanice beguncev, trgovcev, mornarjev, političnih napetosti in upanja na izselitev znašla kot mnogi drugi Slovenci: v začasnosti, ki traja leta. Trst je bil vmesni svet – ne več dom, še ne nova domovina.
Izselitev v Avstralijo – začetek znova pri štiridesetih in petdesetih
Nato je prišel odhod v Avstralijo. Za razliko od mladih parov, ki so odhajali v zgodnjih dvajsetih, sta bila oče in mati v tem času že zrela: oče je imel petdeset, ona štiriinštirideset let. Začeti znova na tej točki pomeni stopiti v tujo državo ne le z vidika jezika in dela, ampak tudi z vidika starosti in utrujenosti.
V Avstraliji sta si z možem ustvarila dom v St. Albansu. Leta 1953 je bil dom dograjen – in ostal njun prvi in zadnji dom v novi deželi. Mila je zdaj živela tisto, kar so živele številne slovenske žene v diaspori: vzgajala je sina Boruta in hčerko Sonjo, ki sta v šolo začela hoditi že v Avstraliji, skrbela je za dom, kuhala, šivala, vrtnarila, ohranjala slovensko besedo.
A to še ni bilo vse. Mila je bila hkrati tudi nosilka slovenske pesmi v skupnosti. Pri slovenskih prireditvah, Miklavževanju, družabnih večerih je s svojim čistim altom oživljala svet, ki ga je z izselitvijo izgubila: svet Dolenje vasi, uršulinskega samostana, Kamnika, predvojnih zimskih večerov z branjem pravljic. V slovenski skupnosti v St. Albansu je bila eden tistih tihih stebrov, brez katerih skupnost ne obstane: ni bila predsednica, ni bila v odborih, a brez nje bi bilo manj pesmi, manj topline, manj spomina.
Izguba moža in dolgo zorenje starosti
Leto 1975 je prineslo težak udarec: po dolgotrajni bolezni je umrl mož Adolf. Za Milo je bil to dogodek, ki ga nikoli ni v celoti prebolela. Ostala je vdova, ki je v sebi nosila dvojno izgubo – izgubo domovine in izgubo življenjskega sopotnika.
Kljub temu je življenje teklo naprej: skrb za otroke, vnuke, prijatelje, dom, vrt in slovensko skupnost. Nad vsem tem je ostala pesem. Njeni najdražji se spominjajo, kako je prepevala pri vsakdanjih opravkih, na družabnih večerih, na poti, ob rojstnih dnevih in praznikih. Pesmi iz knjižice “300 narodnih” so postale vez med generacijami: najprej so jih učili starši otroke, potem so jih z otroki prepevali vnuki, ob koncu pa sta jih Mila in hči skupaj obujali v domu Matere Romane.
Dom Matere Romane – pesem v jeseni življenja
Leta 1995 se je Mila preselila v dom Matere Romane v Kewu, kjer je živela mirno, v prijateljskem slovenskem krogu, obkrožena z znanim jezikom in obrazi. Tudi tu je ostala zvesta pesmi. Hči Saša opisuje, kako sta v zadnjih mesecih njenega življenja spet začeli popevati: po vrsti vse slovenske pesmi, ki se jih je Mila naučila v otroštvu in mladosti.
Ko je Mili začelo zmanjkovati glasu, je poslušala. Kadar je hči zapela kaj veselega ali smešnega, se je nasmehnila in kdaj zašepetala: »Kako lepe so naše pesmi!«
V petek, 26. maja 2006, je v 99. letu, komaj dva meseca pred stotim rojstnim dnem, po prejemu zakramentov spokojno zaspala. Pokopana je v Keilorju, ob možu Adolfu. Preživela je vse sovrstnike in sorodnike iz družine Franetič in Vadnjal – ostala je kot zadnja priča nekega kraškega, kamniškega in izseljenskega sveta.
V svojih hčerah, sinu, vnukinjah in širši rodbini je zapustila dragoceno dediščino:
– podobo slovenske žene, ki je bila delavna, skrbna, varčna in neomajno zvesta slovenski besedi;
– spomin na pesem, ki je povezovala generacije in premoščala razdalje;
– zgodbe, ki so pripovedovale o prvem miklavževanju v Škofji Loki, o predvojnem Kamniku, o begunstvu, Trstu, ladji in novem domu v Avstraliji.
Če bi jo hoteli opisati v eni sami sliki, bi morda zadostovalo: Mila, ki v jeseni življenja v domu Matere Romane tiho s prsti udarja ritem pesmi, ki jo je nekoč pela na vasi v Dolenji vasi pri Senožečah. Med Kraško planoto in Melbournom ni več nobenega geografskega mostu – ostaja pa glas, ki ga v sebi nosijo njeni potomci.
Kovček 