Foto: Migracijski center v Bonegilliji, kjer je večina Slovencev v drugi polovici 20 stoletja pričelo svoje bivanje v Avstraliji
1. del – Od Kovšc do južnega sveta
Lojze Mezgec se je rodil v kraški vasici Kovšce pri Gradišču, v pokrajini, kjer so se generacije ljudi naučile živeti z malo, a vrednotami, ki trajajo: delavnost, preprosta dobrota in trdna navezanost na domače. Kraški veter, suha zemlja in široki obzorji so oblikovali ljudi, ki so znali zdržati težke čase in ostati skromni tudi takrat, ko so uspeli.
Petdeseta leta 20. stoletja so bila za Primorsko obdobje velikih premikov. Po koncu vojne, spremembi političnih razmer in napetostih, ki so sledile rapalskim in pozneje londonskim sporazumom, je življenje v kraških in brkinskih krajih marsikomu postalo negotovo. Gospodarstvo je bilo še vedno šibko, kmetije majhne, industrije skoraj ni bilo, politično ozračje pa je dodatno oteževalo vsakdanje odločitve mladih družin.
V teh letih je Avstralija odprla vrata množicam evropskih priseljencev. Potrebovala je delavce, obljubljala je zaposlitev, streho nad glavo in možnost, da si človek v nekaj letih ustvari življenje, ki ga v povojni Evropi ni bilo lahko doseči. Mladi ljudje s Primorske so v tej priložnosti videli svojo pot.
Tako sta leta 1954 tudi Lojze in njegova zaročenka Angela, doma iz Javorja, sprejela pogumno odločitev. Zapustila sta domačo zemljo, znane ljudi, kraško tišino in odšla proti svetu, ki ga nista poznala. Pot preko Italije ju je vodila v ladjo, nato pa v taborišče Bonegilla, kjer sta – kot številni drugi slovenski pari – začela svojo avstralsko zgodbo.
Bonegilla je bila za tisoče Slovencev prvo »mesto« v Avstraliji. Lesene barake, prašne poti, kuhinjski zvonovi in čakalne vrste so za marsikoga pomenili največjo kulturološko spremembo v življenju. A med ljudmi je bila topla povezanost, ki je pomagala nositi negotovost. Lojze in Angela sta se tam poročila – preprosto, med prijatelji, ki so jim postali sorodniki po izkušnji, ne po krvi.
2. del – Bankstown, Triglav in življenje, ki ostane v spominu
Ko sta zapustila Bonegillo, sta se naselila v Sydneyu, kjer je bilo takrat dovolj dela za vsakega, ki je bil pripravljen zavihati rokave. Lojze se je hitro vključil v delovno okolje; ni bil človek, ki bi se pritoževal ali odlašal. Bil je vztrajen, tiho priden, »človek iz kamna in zemlje«, kot so rekli o mnogih Primorcih.
Po letih začetnih selitev sta se z Angelo ustalila v Bankstownu, prijaznem, živahnem predmestju, kjer je bilo dovolj prostora za nove domove in družine. Tam sta si ustvarila svoj mirni življenjski krog in tam živi družina še danes.
Toda najmočnejša vez z domovino je bil za Lojzeta Klub Triglav v St. John’s Parku. Triglav je bil za Slovence v Sydneyu več kot društveni dom; bil je prostor, kjer so se ponovno našli ljudje istega jezika, istih navad, podobnih izkušenj. Lojze je bil zvest član kluba – tak član, ki ga najdeš pri vsaki delovni akciji, pri vsakem dogodku, vedno pripravljen stopiti naprej, pomagati, urediti, kar je treba.
V njegovem srcu je imela posebno mesto še ena strast, ki je združevala številne slovenske priseljence v Avstraliji: balinanje. Igra, ki ni bila samo šport, temveč način druženja, pogovorov, obujanja spominov. Lojze je bil navdušen balinar do zadnjih dni. Balinarske steze Triglava so ga poznale po mirni roki, iskreni besedi in tistem samotnem nasmehu, ki pove več kot stavek.
Ko je 13. julija 2008 nepričakovano in hitro odšel, je klub Triglav izgubil enega najtišjih, a najzanesljivejših stebrov. Panthersi in balinarji so se od njega poslovili s spoštovanjem, ki je bilo rezultat desetletij prijateljstva. Za vsakim človekom ostane nekaj: za Lojzetom so ostale toplina, dobro ime in spomin, ki je med ljudmi močnejši od besed.
V Avstraliji ga ohranjajo v srcu žena Angela in hčerka Nadja, v domovini pa sestra Francka na Reki in brat Pepi v Kovšcah – ter širok krog prijateljev, ki jih je Lojze povezoval s svojim preprostim, poštenim značajem.
Epilog
Lojze Mezgec je bil eden izmed tistih slovenskih priseljencev, ki niso iskali velikih priznanj, a so z vsakodnevno dobroto soustvarili življenje slovenske skupnosti v Avstraliji. Bil je človek poti med Triglavom, Bonegillo in Bankstownom – poti, ki je značilna za generacijo, ki je odšla na daljno celino, tam našla dom in obenem ohranila svoje najgloblje korenine.
Vsi, ki so ga poznali, so vedeli:
Lojze je bil dober človek.
Zaradi takih ljudi skupnosti rastejo, se povezujejo in preživijo.
Kovček 