Foto: Prva postaja večine Slovencev, ki so v drugi polovici 20. stoletja pripluli v Avstralijo
Slivje je ena tistih kraških vasi, ki že same v sebi nosijo zgodbe o vztrajnosti. Kamen, veter in redka rodovitna zemlja so skozi desetletja učili ljudi trdoživosti, a so jih tudi potiskali v svet. Od tu so odhajali v Ameriko, Belgijo, Francijo, pozneje v Avstralijo. V vasi so ostajali prazni domovi, napol zaklenjena okna, zamolčani priimki. Okrog leta 1950 je skoraj vsaka hiša poznala nekoga, ki se je odpravil “čez morje”.
Odhodi iz Slivja in Hotičnega
Iz Slivja je leta 1954 odšel tudi Karlov znanec in sovaščan Stanko Žitko, rojen 1923. Najprej Bonegilla, nato obiranje sadja v Sheppartonu, potem Sydney – tipična izseljenska pot, prepredena s telesnim naporom in tiho željo, da bi jutri bilo malo lažje.
V Melbourneu se je ustavila tudi Erminija Črnac, rojena Renko, še ena iz istega kraškega hrbta. Njen dom v Slivju je bil poln kamnitih spominov, v Avstraliji pa je pustila cele generacije – sina, vnuke, pravnuke.
Podobno pot je imela tudi Pavla Miloševič, rojena Renko, ki je hodila iz Slivja v East Melbourne, v Freemasons Hospital, v svet, kjer je delala, skrbela, čakala, da se bo življenje nekako uredilo. Njena zgodba je bila tiha, skromna, a polna dela in krščanskega zaupanja.
Že leta 1959 je umrl Alojz Polis, rojen 1932 v Slivju – eden tistih mladih, ki se jim je življenje v Avstraliji končalo prezgodaj. Izseljenske družine so se takrat med seboj tiho držale, ker je vsak poznal gorje, ki se skriva za praznimi kovčki in odsluženimi ladijskimi listki.
Ta val odhodov je bil ozadje, v katerega sta stopila Angela in Karlo Godina.
Angela – mirna, močna in predana
Angela Filipčič se je rodila leta 1929 v Hotičnem, le nekaj korakov od Slivja. Bila je ena od žensk, ki so odhajale skupaj z možmi, ne zaradi lastne želje po pustolovščini, temveč zaradi občutka dolžnosti, skrbi za prihodnost in tihe ljubezni. Poroka v Trstu leta 1954 je bila hkrati začetek družine in začetek poti – ladja je bila več kot prevozno sredstvo; bila je meja med znanim in neznanim.
Ko sta se z možem izkrcala v Avstraliji, sta imela s seboj samo vero v delo. Angela je hitro ustvarila dom, v katerem je bilo prostora za pet otrok: Fredo, Borisa, Carol, Bruno in Maksa. Njena hiša je bila ena tistih, kjer je vonj domače kuhinje združeval preteklost in sedanjost – kljub betonskim ulicam, kljub avstralskemu soncu, ki je svetilo drugače kot nad kraškimi vrtačami.
Zadnji dan svojega življenja je bila vesela, polna pripravljanja in skrbi. Za Karlov Očetovski dan je skrbela tako, kot je skrbela vse življenje – nežno in tiho. Potem pa je prišel tisti nenadni padec. Srce je zastalo, svet se je zlomil.
Njena smrt je bila tako nenadna, da je pretresla vse, ki so jo poznali. Pustila je po sebi veliko nežnosti, ki je nihče ni znal povedati z besedami.
Karlo – med dvema domovoma, med kamenjem in oceanom
Karlo Godina, rojen leta 1926 v Slivju, je bil otrok kamnite zemlje. Njegova mladost je bila polna dela, pomanjkanja in hrepenenja po nečem več. Tako kot mnogi mladi iz Primorske je vedel, da ga bo življenje gnalo naprej. Avstralija je bila priložnost, a nikoli dom – vedno le drugi pol poti.
Skupaj z Angelo je vzgajal otroke, gradil hišo in skrbel za družino. Ko je ona umrla, je v njem ostala velika, težka tišina, ki je ni mogel nikoli zares preseči. Zadnja leta življenja v Geelongu so mu prinašala spomine: na Slivje, na mladost, na družinske mize, na Angelo. Ko je umrl leta 2000, je odšel v miru – kot človek, ki je prehodil dolgo življenjsko pot, a nikdar ni pozabil tiste prve, domače.
Kovček 