Foto: Jeklarna v Wollongogu kjeer je delalo kar nekaj Slovencev
Ko sta Bogo Franetič in njegova žena Albina stopala po tistih dolgih stopnicah iz Slovenije v Avstralijo, si verjetno nista predstavljala, da bosta v novi domovini postala eden izmed tistih zakoncev, ki držijo slovensko skupnost pokonci. A ravno to se je zgodilo: v Wollongongu sta ustvarila dom, vzgojila družino in tiho, a zanesljivo povezovala rojake okrog društva Planica, cerkve in slovenske besede.
Pot Bogota Franetiča
Bogo Franetič se je rodil 26. marca 1934 v Postojni. Leta 1959 je stopil na ladjo proti Avstraliji – k tistim številnim fantom, ki so verjeli, da jih tam čakajo širine in priložnosti, ki jih doma ni bilo. Naselil se je v Illawarri in si ustvaril življenje, ki se je trdno naslanjalo na delo, družino in slovensko skupnost.
Že zgodaj je našel svoje mesto med rojaki iz Wollongonga in Figtreeja. Postal je dejaven član Kluba Planica in pozneje njegov predsednik. Ni bil človek velikih besed, bil pa je človek, ki je znal prisluhniti – tak predsednik, ki drži skupaj različne narave, ki zna spodbuditi, vendar tudi mirno posredovati, ko je treba. Pod njegovim vodstvom so se krepile vezi med generacijami ter utrjevala vloga kluba kot prostora druženja, športa, kulture in domačnosti.
Ko je 23. julija 2006 v bolnišnici v Mt. Warrigalu umrl, se je od njega poslovilo več kot 200 ljudi. Cerkve Vseh svetih v Figtreeju so bile premajhne: zunaj je stala še ena »cerkev« – tiha množica rojakov, ki je želela izreči hvaležnost človeku, ki je povezoval in držal skupaj. V govoru Zvonka Groznika je zazvenela resnica: Planica brez Bogota ne bi bila ista.
Bogo je v Avstraliji prehodil skoraj pol stoletja. Bil je mož Albine, oče treh otrok – od katerih je sinček Johnny umrl star le dve leti –, dedek in prijatelj mnogih, ki so ga spoštovali zaradi njegove preprostosti in natančne predanosti skupnosti. Pokopan je v Albion Parku.
Albina – nežna moč skupnosti
Albina, rojena Mežgec 1. julija 1936 v Kovčicah pri Ilirski Bistrici, je svojo življenjsko pot spletla z Bogom v Avstraliji. Bila je tista tiha, a močna opora: žena, mama, babica, a tudi ženska, ki je vedela, da brez ženskega dela skupnost ne more živeti.
V Wollongongu je postala dejavna članica slovenskih skupnosti. Leta je pela v cerkvenem zboru v Figtreeju – njen glas je bil del nedeljskega ritma slovenskih bogoslužij, eno izmed tistih sidrišč, ki so priseljencem dajala občutek doma. Sodelovala je tudi pri društvu Planica, kjer je stala ob strani možu predsedniku in prevzemala številna majhna opravila, brez katerih klub ne bi mogel dihati.
Njen zadnji del življenja je zaznamovala bolezen, ki jo je nosila z nenavadno potrpežljivostjo. Umrla je 17. maja 2016 v bolnišnici St. George’s Hospital v Kogarahu. Pogrebno slovo v Woronora Memorial Parku je bilo prežeto z isto toplino, s katero je pristopala k ljudem. Preminila je deset let po Bogu – kot bi se njuni življenji tudi v smrti držali enakega ritma.
Za njo so ostale hčere Julie in Tanja s svojimi družinami ter vnuki Jaimee-Lee, Rannon, Kieran, Oceane, Shelley in Todd. V družinskih spominih Albina ostaja kot žena, ki je znala povezovati, ter mati in babica, ki je vedno našla pravi trenutek za prijazno besedo.
Njuna skupna sled – Planica
Zakonca Franetič sta bila del tiste generacije izseljencev, ki je iz nič ustvarjala domove in društva. V 60. in 70. letih sta se pridružila rasti Kluba Planica, ki je postal eno osrednjih središč slovenskega življenja v Illawarri. Bogo kot predsednik, Albina kot del zborovskega življenja in kot srce ženskih pobud – skupaj sta bila del tiste tkanine, iz katere je nastala močna in spoštovana skupnost.
Njuna zgodba ni zgodba o velikih naslovih, ampak o vztrajnosti, zanesljivosti in ljubezni do slovenske povezanosti. Ko danes gledamo nazaj, vidimo, da sta prav zakonca, kot sta bila Albina in Bogo, dala slovenski skupnosti v Avstraliji njen značaj: toplo jedro, občutek domačnosti in tisto redko sposobnost povezovanja ljudi.
Kovček 