Foto: Simbolna ilustracija UI za brata Hrvatina
Iz Skadanščine v avstralski svet: zgodba o dveh tihih stebrih slovenske skupnosti
Skadanščina, majhna vas v kraškem zaledju Materije, je vedno znala dati močne ljudi – trdne v značaju, vajene dela in spoštovanja do družine. V takšno okolje sta se v začetku tridesetih rodila tudi Alojz (1930) in Emil Hrvatin (1932), dva izmed dvanajstih otrok Jožefa in Ivanke Hrvatin. Domača hiša je bila tesna, a polna živahnosti, delitve kruha in občutka odgovornosti, ki ga pozna le velika primorska družina.
Foto: Vas Skadanščina v podnožju Slavnika
Alojz – miren iskalec novega življenja (1930–2005)
V povojnih letih je Alojz, tako kot številni mladi iz Primorske, začutil, da doma ni dovolj priložnosti. Leta 1954 je stopil na ladjo, ki ga je peljala v Avstralijo – v deželo, o kateri se v tistih časih ni veliko vedelo, a je obljubljala delo, red in možnost, da si človek nekaj ustvari.
V Avstraliji je Alojz zgradil novo življenje skupaj z ženo Milko, s katero sta ustvarila toplo družinsko okolje. Hčerki Sandra (por. Bentley) in Wilma (por. Pinkerton) sta odrasli v svetu dveh kultur: doma slovenska nežnost in kraško trdoživost, zunaj pa razgibana, hitro rastoča Avstralija.
Alojz je bil po naravi miren, zanesljiv mož. Ni bil človek velikih besed, a ga je skupnost poznala po njegovi resnicoljubnosti in molčeči predanosti. Ko je marca 2005 umrl v bolnišnici Prince Alfred, so se ob njem zbrali tako družinski člani kot številni rojaki. Pokopali so ga 2. aprila 2005 na slovenskem pokopališču v Rookwoodu, med tiste, ki so se na tujem trudili ohraniti identiteto in spomin na domovino.
Za njim so žalovali mnogi – žena Milka, hčerki Sandra in Wilma, brat Emil, sestra Cilka Dekleva ter številni sorodniki v Avstraliji in doma: Karel, Marija, Danica in Wilma.
Emil – srce in roke kluba Triglav (1932–2020)
Če je bil Alojz človek tišine, je bil Emil človek skupnosti. Tudi on je zapustil Skadanščino in v Avstralijo prišel kot mladenič, ki je verjel, da je prihodnost treba vzeti v svoje roke.
V Sydneyju se je zasidral med rojaki in postal vse tisto, kar je v izseljenski skupnosti najdragocenejše: zanesljiv prostovoljec, delaven član, dober človek.
Njegovo življenje je bilo tesno povezano s klubom Triglav – najprej z delom pri gradnji, pozneje s srčnim in neomajnim sodelovanjem pri prireditvah, čiščenju balinišč, organizaciji tekem in družinskih srečanj. Z ženo Doro sta bila močna stebra balinarske sekcije, ki je mnogim Slovencem pomenila prostor druženja in varnega zatočišča pred osamljenostjo izseljenskega vsakdana.
Emil je bil človek, ki je znal prijeti za vsako delo.
• Vsak teden je skrbel za okrepčila balinarjev.
• Pri družinskih prireditvah je ure in ure stal pri žaru – za otroke, ki jih je bilo včasih tudi tristo.
• Kot član odbora je skrbel za red, organizacijo in domačnost.
Leta 2016 je za svoje dolgoletno delo prejel Slovenian of the Year Award, eno najlepših priznanj slovenske skupnosti.
Umrl je 8. aprila 2020 v Liverpoolu, tik v času najstrožjih omejitev zaradi koronavirusa. Njegov pogreb na pokopališču Pinegrove je bil tih in intimen, omejen na ožjo družino – a ljubezen in spoštovanje, ki sta prihajala od članov kluba Triglav in balinarskih prijateljev, sta bila neizmerna.
»Težko nam bo brez tebe, Emil,« je zapisano v njihovem slovesu – in to je za prostovoljca največje priznanje.
Za Emilom so ostali žena Dora, sin Denis z družino, hčerka Sonja z družino, sestra Cilka Dekleva ter širok krog sorodnikov in prijateljev.
Primorski korenini, avstralski poti
Zgodba bratov Hrvatin je zgodba o moči družine, o trdoživosti kraškega človeka in o skromni veličini izseljencev, ki so na tujem ustvarili varne domove.
Oba sta nosila v sebi mirnost domače vasi Skadanščina, a tudi odločnost tiste generacije, ki je morala oditi, da bi lahko preživela.
Alojz s svojo tihostjo in pomenljivo prisotnostjo.
Emil s svojo družabnostjo, delom in odkritim srcem.
Oba pa z enako nitjo – ljubeznijo do družine, spoštovanjem do slovenske skupnosti in zvestobo koreninami, ki sta jih nosila vse svoje življenje.
Zgodovinsko ozadje izseljevanja iz Brkinov in Krasa v 50. letih
Izseljevanje iz Brkinov, Krasa in širšega primorskega prostora po drugi svetovni vojni je bilo del velike migracijske zgodbe slovenskega in istrskega podeželja. Ljudje iz teh krajev so odhajali iz različnih razlogov, ki so se med seboj prepletali – gospodarskih, političnih, družinskih in čisto osebnih.
Revščina in pomanjkanje priložnosti
Brkini in Kras sta bila v 50. letih gospodarsko težka območja. Kraška zemlja je skopa, kmetovanje pa je zahtevalo veliko truda za malo pridelka. Mnogi so živeli v velikih družinah, kot je bila tudi družina Hrvatin, kjer so si bratje in sestre pogosto delili isto sobo, mizo in delo.
Industrijskih obratov v bližini skoraj ni bilo, razen nekaj skromnih zaposlitev v Trstu, Ilirski Bistrici ali na železnici. Mladi so se bali prihodnosti, ki bi jih prikovala na zemljo brez razvoja.
Politični pritisk in negotovost
Vojna je pustila globoke brazde – del Primorske je bil priključen Jugoslaviji, del je ostal pod Italijo. Meja je rezala polja, sorodstva in spomine. Mnogo ljudi je iskalo izhod iz negotovosti in političnega pritiska.
Za tiste z juga Krasa in Brkinov je bil Trst prva bližnja odprta vrata v svet, pogosto tudi v smer Avstralije.
Avstralija – obljuba dela in novega življenja
Avstralija je po letu 1947 začela obsežen program priseljevanja, sprva pod geslom populate or perish. Za Slovence, Hrvate in Italijane je Avstralija ponujala:
- delo v industriji,
- relativno hitro možnost zaslužka,
- podporo pri nastanitvi (Bonegilla, Greta),
- možnost, da se kasneje pridružijo tudi družinski člani.
Tako so mnogi mladi iz Brkinov in Krasa – med njimi tudi Alojz in Emil – sedli na ladjo in se podali na pot v neznano. Od leta 1950 do 1960 je v Avstralijo odšlo več sto ljudi iz okolice Materije, Podgrada, Prešnice, Rodika, Rešice, Hrpelj in tudi iz oddaljenejših vasi, kot je Skadanščina.
Skupnost v Sydneyju
Sydney je bil v 50. in 60. letih stičišče primorskih izseljencev. Nastali so društvo Triglav, pozneje balinarske sekcije, župnije, slovenske šole, pevski zbori.
Delo, ki ga je kasneje opravljal Emil, ni bilo izjema – tako so delali mnogi iz teh krajev: z lastnimi rokami so gradili skupnost, da se med visokimi blokovskimi stolpi Sydneyja domača beseda ni izgubila.
Posamezne slike o družini Hrvatin
Slika 1: Domača hiša v Skadanščini
Hiša Hrvatinovih je imela značilno kraško podobo: debeli kamniti zidovi, majhno okno s polknicami in dvorišče, kjer se je ves dan slišalo otroški glas. Dvanajst otrok je pomenilo življenje – delo na njivi, red v hiši, veselje ob nedeljah in tihe večere, ko je oče Jože popravljal orodje, mati Ivanka pa pletla ali krpala srajce. Tukaj sta Alojz in Emil dobila tisto notranjo moč, ki ju je spremljala vse življenje: sprejemati težko delo brez pritoževanja.
Slika 2: Pot na ladjo
Ko je Alojz leta 1954 odhajal, je bil to dogodek za celo vas. Vaščani so mu stisnili roko, mati Ivanka mu je v žep položila rožni venec, oče pa mu je rekel le: »Ne pozabi, od kod si.«
Ladja v Trstu je dišala po soli, kovini in neznanem. Čez nekaj let je Emil stopil na isto pot – z manj strahu, a z enako željo, da nekaj ustvari.
Slika 3: Bratska naveza v Avstraliji
V Sydneyju sta se brata srečevala pogosto. Alojz je bil družinski človek, Emil pa družabnik. Ko so v Merrylandsu ali v St John’s Parku potekale slovenske prireditve, je Emil urejal postrežbo ali balinišča, Alojz pa je bil med tistimi, ki so najraje sedeli v miru in pokramljali s starimi prijatelji iz Primorske. V tujini je bratstvo dobilo nov pomen – oporo, varnost, dom.
Slika 4: Emil in balinišče
Balinanje je postalo Emilov drugi dom. V klubu Triglav je bil tisti, ki je prišel prvi in šel zadnji. Njegove roke so obnovile marsikatero desko, njegov smeh pa pregnal napetost pred tekmo. Ko je skrbel za okrepčila, je vsak vedel, da bo poskrbljeno – ne le za hrano, tudi za dobro voljo. Otroci so ga imeli radi, ker jim je na prireditvah vedno namenil kak kos pečenega mesa ali topel nasmeh.
Slika 5: Alojzov tihi slovenski dom v Avstraliji
Alojz je vse življenje ohranjal tiho navezanost na domovino. V njegovem domu je bila fotografija Skadanščine, nekaj spravljenih razglednic, in skrbno shranjena pisma iz Slovenije. Čeprav je Avstralija postala njegov novi dom, ni nikoli pozabil svojih korenin. Pokop na slovenskem delu pokopališča Rookwood je bil simbol te tihe zvestobe.
Kovček 