Dutovlje na Krasu so vas, ki jo ob jutranjih burjah še danes objema vonj po teranu, kamnitih zidovih in trdoživosti ljudi. Iz takšnega okolja sta izšla tudi brata Ivan in Mirko Uršič, ki sta v daljni Avstraliji – vsak na svoj način – ohranila dostojanstvo, spomin na dom in neizbrisno vez, ki je bratstvo nosila čez pol sveta. Oba sta umrla daleč od rodne vasi, a s koreninami, ki so ju vse življenje držale pokonci.
Ivan Uršič – tih, jeklen in zvest življenju
Ivan Uršič, rojen 1. avgusta 1927 v Dutovljah, je bil od mladih let preizkušen v stvareh, ki jih človek ne bi smel doživeti. Leta 1942, komaj petnajstleten, se je pridružil partizanom, kot toliko fantov iz kraških vasi, ki so verjeli v pravico in upanje. Dve leti kasneje je bil ujet – in leta 1944 deportiran v koncentracijsko taborišče Dachau.
Taborišče je človeka oropalo skoraj vsega, razen najglobljega: volje preživeti.
Ivan je to voljo imel. Ko se je leta 1945 vrnil v Slovenijo, se je moral takoj znova ukloniti življenju – čakala ga je vojaška služba, nova dolžnost, nova tiha potrpežljivost.
A Slovenija, kot jo je zapustil, mu ni mogla dati miru. Iskal je prostor, kjer bi lahko zares zaživel, in leta 1949 je odšel v Avstralijo, na konec sveta, kjer so slovenski prihodi v tistem času pomenili novo upanje in trdo delo.
Mož, ki se ni poročil, a je pustil sled
Ivan se nikoli ni poročil. Ni imel svojih otrok.
A vendar je pustil sled, ki se meri drugače – v spoštovanju, v tišini, v dejanjih, ki jih družina nikoli ne pozabi.
V Melbournu je živel blizu brata Mirka in njegove družine. Nečaki so ga poznali kot človeka, ki ne govori veliko o svoji preteklosti, a jo nosi v drži telesa, v pogledu, v počasnem nasmehu, ki se prikaže v trenutkih topline.
Ko je 30. septembra 2010 v Melbournu umrl, je bila dvorana Tobin Brothers napolnjena z ljudmi, ki so ga spoštovali. Slovo je vodil njegov prijatelj, upokojeni melbournski pomožni škof dr. Hilton Deakin, kar pove več, kot bi lahko povedale najdaljše besede.
Posebej ganljivo je bilo, da je pri pogrebu govoril Mirkov sin David, ki je znal povedati tisto, kar je Ivan sam redko izražal:
“Stric Ivan je bil tihi steber naše družine.”
Mirko Uršič – bratova opora in življenjski sopotnik
Mirko Uršič, rojen 3. marca 1929, je bil dve leti mlajši od Ivana – a življenjsko sta stala drug ob drugem kot dva trdna kraška kamna. V Avstralijo je prišel pozneje, tam ustvaril dom, družino, delovne navade in mir.
Umrl je 22. maja 2013 v Morelandu, obdanim s svojo družino, ki je čutila, kako globoko je bila povezana z obema bratoma.
Mirko je v Avstraliji ohranil ne le svoj dom, ampak tudi vez s kraškimi koreninami, ki jo je prenašal naprej na svoje otroke. In v ta družinski krog je vselej spadal tudi Ivan – stric, ki je nosil zgodbe, ki jih sam ni znal povedati, a so jih drugi znali prepoznati.
Skupna nit – tihi Kras, daljna Avstralija
Življenji obeh bratov Uršič sta bila različni, a povezani:
- oba rojena v kamniti zemlji Dutovelj,
- oba izkušena s preizkušnjami zgodovine,
- oba med tistimi tisoči Primorcev, ki so morali na tuje,
- oba sta umrla v Melbournu – mestu, ki je postalo nova domovina številnim Slovencem.
A med njima je izstopal Ivan – zaradi trpljenja, ki ga je prestal, zaradi tihega dostojanstva, ki ga je nosil vse življenje, in zaradi odnosa z bratom, ki je bil njegov družinski svet.
Zapuščina
Ivan Uršič ni imel otrok, a je imel naslednike:
Mirkove otroke in vnuke, ki so vanj gledali kot v človeka, ki je preživel najhujše, ostal skromen in iskal v življenju to, kar mu je bilo resnično dano – mir, delavnost, družino ob strani.
Njegova zgodba ni velika po zunanjih dejanjih. Njena moč je drugje:
v preživetju, v skromnosti, v tihi prisotnosti, ki je ostala zapisana v družinskem srcu.
Kovček 