Foto: Melborne
Ko je avgusta leta 1925 v Senožečah prišla na svet Marija Ferfila, so njeni domači v skromni kraški hiši rekli le: »Mala je živahna – prava Mimica bo.« In res – ime, ki so ji ga ljubkovalno dali, jo je spremljalo vse življenje. Bilo je kratko, mehko in domačno, takšno, kakršna je bila tudi sama.
Odraščala je med kraškimi zidovi, med kamenjem, burjo in trmo, ki je ljudi vedno znova silila, da so, kljub skromnim razmeram, pogledovali čez obzorje. Po vojni so mnogi iz teh vasi iskali pot v svet. Tudi Mimica je leta 1954 zapustila Senožeče in se odpravila v Avstralijo, kjer je upala na nov začetek in nekaj več miru, kot ga je ponujala povojna Evropa.
V novi deželi si je ustvarila dom in družino. Rodila se ji je hčerka Sylvia, kasneje pa je njen krog razširila velika družina vnukov – Jeffrey, Ronny, Wayne, ki so jo imeli radi zaradi njene dobrosrčnosti in vedrine. Med rojaki v Melbourneu je bila tiha, a zanesljiva prisotnost – obraz, ki so ga vsi poznali, čeprav ni nikoli želel biti v ospredju.
MIRO BOLE – FANT IZ TOMAJA Z DOLGO POTJO
Nekaj let prej je svojo življenjsko pot, čisto drugačno, a s podobno tišino, začel Miroslav Bole – Miro, rojen leta 1922 v Tomaju kot najmlajši iz velike družine devetih otrok.
Usoda mu ni prizanašala. Kot italijanski vojak je bil poslan v Albanijo, leta 1943 pa so ga zajeli Nemci in odvedli v vojaški taboriščni kamp v severni Nemčiji.
Mladost, ki jo imajo ljudje običajno za svobodo in začetek, je Miro preživel med bodečo žico in molkom, v katerem se človek nauči ceniti najmanjše geste – požirek vode, košček kruha, besedo v domačem jeziku.
Po vojni se je poročil in leta 1952 odšel v Avstralijo, kjer je, tako kot mnogi Primorci, začel znova: skromno, z delom, ki ni spraševalo po izobrazbi, a je zahtevalo vztrajnost. Njegov zakon se ni obdržal, toda življenje mu je podarilo nekaj drugega – pozno srečo, ki je rasla počasi in tiho.
PREPLET DVEH USOD
Ko sta se srečala Mimica iz Senožeč in Miro iz Tomaja, je imela za sabo že desetletja trdega dela in skrbi, on pa brazde iz taborišča in nezapolnjene praznine iz prvega zakona. Toda oba sta nosila tisto kraško toplino, ki ni glasna, a je trdna in zaupljiva, ko enkrat najde svojo pot.
Njuna skupna leta – kar 35 let – so bila tiha, preprosta, polna drobnih rutin, skupnih kosil, obiskov pri sorodnikih, rahlega humorja in spominov na Kras, ki sta ga oba nosila v srcu.
Miro je rad pripovedoval o Tomaju, o vinogradih in kamnitih terasah; Mimica pa o Senožečah, o svojih sestrah Sonji in Stanki, o bratu Tonetu, ki je živel daleč v Zahodni Avstraliji.
Oba sta znala poslušati – in to je bilo njuno največje bogastvo.
Ko je 22. aprila 2012 Mimica zaprla oči v Royal Melbourne Hospital, je Miro – ki je dva dni prej praznoval 90. rojstni dan – ostal tih in ponižen v svoji žalosti.
Njena pogrebna maša v Kewu je bila mirna, s pesmijo in tišino, ki je spominjala na burjo nad Senožečami.
Miro je leto pozneje, 2. novembra 2013, odšel za njo. Zadnje tedne je bil presenečljivo živahen – v Parkville Hospital je pripovedoval zgodbe iz mladosti, kot bi hotel še enkrat prehoditi pot iz Tomaja do tistega kotička avstralskega sveta, ki ga je imenoval dom.
SKLEPNA MISEL
Zgodbi Mimice Brajdih in Mira Boleta sta zgodbi dveh delov iste pokrajine – kamen in trta, burja in tišina, Kras in morje spominov.
V Avstraliji sta si našla zavetje, družino, toplino in drug drugega.
Njun skupni grob na Keilorju danes priča o tem, da življenje ne tehta kilometrov, temveč srca:
dve kraški duši, ki sta daleč od doma našli mir prav zato, ker sta ga našli skupaj.
Kovček 