Milan Stanič se je rodil 17. avgusta 1926 v Brestovici na Krasu, v številni družini šestih otrok – štirih deklet in dveh fantov. Njegova mladost je bila zaznamovana z nasilnimi prelomi časa. Še kot komaj šestnajstletnega fanta so ga Italijani vpoklicali v vojsko, pozneje je padel v roke Nemcem in bil odpeljan v taborišče. Ob koncu vojne je bil še med partizani. Tako je mladost preživel v nenehnem premikanju, pod prisilo zgodovine, ki ni dopuščala mirnega odraščanja.
Leta 1949 se je odločil za pobeg od doma. Prek Trsta je leto pozneje prispel v Avstralijo, deželo, ki je mnogim Primorcem pomenila hkrati obljubo in preizkušnjo. Najprej se je naselil v Melbournu, pozneje pa ga je pot vodila v Adelaido, kjer je imel več znancev in kjer se je oblikovala ena izmed pomembnih slovenskih skupnosti.
Med iskalci opalov
Prav v Južni Avstraliji se je Milan za približno dvajset let pridružil tistim, ki so si kruh služili z iskanjem opalov – dragocenega kamna, ki je postal simbol upanja, tveganja in samote.
Opale so v Avstraliji iskali predvsem na oddaljenih območjih, kot so Coober Pedy, Andamooka ali Lightning Ridge. To ni bilo delo za množice, temveč za posameznike ali majhne skupine – pogosto priseljence, samotarje, ljudi z malo kapitala, a z veliko potrpežljivosti. Iskanje je potekalo ročno ali s preprostimi stroji: kopali so navpične jaške globoko v rdečo, žgočo zemljo, nato pa vodoravne rove, v katerih so z lučjo in krampom iskali tanke žile opala.
Veliko je bilo praznih dni, tednov in mesecev. Opal se je lahko pokazal nenadoma – kot kratek blisk barv v sicer pusti kamnini – ali pa sploh ne. Življenje iskalcev je bilo asketsko: bivali so v preprostih barakah ali celo pod zemljo, zaradi neznosne vročine, daleč od mest, brez zagotovila, da bo trud sploh poplačan. A prav ta negotovost je marsikoga privlačila. Opal ni bil le kamen; bil je možnost, da človek sam kroji svojo usodo, vsaj za trenutek.
Milan je v tem svetu našel prostor zase. Živel je sam, tiho, brez velikega kroga ljudi, a v ritmu zemlje in dela, ki ni dopuščalo površnosti. Iskanje opalov je zahtevalo vztrajnost, natančnost in notranjo zbranost – lastnosti, ki jih je prinesel s seboj iz težke mladosti.
Od opalov do vinogradov
Ko je opalsko obdobje minilo, se je Milan preselil v Milduro, kjer se je preživljal z obiranjem grozdja. Spet delo rok, spet sezonski ritem, spet življenje nekoliko ob strani. Ni si ustvaril družine, ni iskal vidne vloge v skupnosti, a je ostajal povezan s sorodniki in rojaki. Zadnja leta je zaznamovala bolezen. Umrl je 24. decembra 2012 v Milduri, tiho, kot je tudi živel.
Kovček 