Foto: Palčje jezero blizo katerega se je rodil Jože Dekleva
Jože Dekleva se je rodil 17. februarja 1923 v vasi Petelinje, v župniji Pivka, v pokrajini, kjer so bile ročne spretnosti, les in delovna vztrajnost del vsakdanjega življenja. To, kar se je človek naučil doma, ni bilo zgolj poklicno znanje, temveč način razmišljanja: delo je imelo vrednost, ker je bilo pošteno opravljeno.
V Avstralijo je Jože prišel leta 1954, v času, ko je bila pot v neznano predvsem pot zaupanja vase in v lastne roke. Prva leta je delal v gozdu, v fizično zahtevnih razmerah, kakršne so bile številnim slovenskim izseljencem prvi stik z novo celino. Pozneje se je zaposlil kot mizar v gradbeništvu, kjer je lahko v polnosti uporabil znanje, ki ga je prinesel iz domačega okolja.
Leta 1956 se je poročil z Ivanko Kristan, s katero sta si v Avstraliji ustvarila dom. Njuno življenje je teklo umirjeno, brez velikih besed, a z močno navezanostjo na slovensko skupnost in ljudi, s katerimi so si delili izkušnjo izseljenstva.
Gradnja Planice – delo, ki ostane
Posebno mesto v Jožetovem življenju ima sodelovanje pri gradnji dvorane društva Planica, pri kateri je — kakor se je ohranilo v spominu skupnosti — pridno in zanesljivo pomagal. To je bilo približno trideset let pred njegovo smrtjo, v času, ko so slovenska društva v Avstraliji utrjevala svojo navzočnost s konkretnimi, otipljivimi prostori.
Slovensko društvo Planica ni bilo le društvo v formalnem pomenu, temveč skupni dom: prostor jezika, srečevanj, praznovanj, žalovanja in spomina. Takšni domovi niso nastali iz velikih finančnih sredstev, temveč iz prostovoljnega dela ljudi, ki so po rednih službah prihajali pomagat — z orodjem, znanjem in časom.
Jože Dekleva je bil eden tistih, ki niso stali v ospredju, a brez katerih stavba ne bi stala. Njegovo mizarsko delo je bilo del tihe arhitekture izseljenstva, ki se ne kaže v zapisih, temveč v trdnosti sten in dolgi življenjski dobi prostora.
Miren odhod in razpršena družina
Jože Dekleva je umrl 25. septembra 2002 na svojem domu — ni se zbudil iz spanja, kar daje njegovemu odhodu posebno tišino in mir.
Za njim je ostala žena Ivanka, ki se je pozneje naselila v domu matere Romane, ter razvejano sorodstvo:
- nečakinja Pepca Šabec v Melbournu,
- nečakinja Vida Slivar v Sydneyu,
- nečakinja Nada v Kanadi,
- ter devet nečakov in nečakinj v Sloveniji.
Njegova življenjska pot je bila razpeta med Petelinje in Avstralijo, med dom in svet, med les domačih gozdov in gradbišča nove celine. Takšni možje niso iskali priznanja — njihovo delo je govorilo namesto njih.
Kovček 