Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Bordona
Ko je 29. septembra 2020 v tišini odšel Jože Bordon, je slovenska skupnost v Avstraliji izgubila človeka, kakršnih ni bilo veliko: moža dela, športa in skupnosti, zvestega sebi in svojim koreninam, pa hkrati odprtega do sveta, v katerem je živel.
Rodil se je 21. junija 1932 v Jelerjih, slovenski vasi v okolici Trsta, na stičišču kultur, jezikov in zgodovin. Prav ta istrsko-slovenski prostor mu je že zgodaj vtisnil občutek pripadnosti, pa tudi razumevanje, da se človek lahko hkrati čuti doma v več svetovih. Ta dvojnost — trdnost korenin in odprtost duha — ga je spremljala vse življenje.
Kot mladenič se je vsak dan z kolesom vozil v Trst, kjer se je izučil za mizarja. Kolo pa ni bilo le prevozno sredstvo; postalo je njegov šport, njegova strast in disciplina. Jože je bil izurjen kolesar, tekmovalec, ki se je udeleževal mednarodnih kolesarskih dirk na Poljskem, Češkoslovaškem in v Sloveniji, in na mnogih tudi zmagoval. Bil je športnik stare šole — vztrajen, zmeren, predan treningu in poštenemu tekmovanju.
Leta 1956 je odšel v Avstralijo. Najprej v Melbourne, nato k sestri v Adelaide. Tudi tam je nadaljeval s kolesarjenjem; športne organizacije so ga vabile k sodelovanju, a Jože je znal trezno presoditi: v športu je slava minljiva, kruh pa je treba zaslužiti z delom. Leta 1958 je začel graditi svoj prvi dom — skoraj povsem z lastnimi rokami. Ta hiša ni bila le bivališče, temveč simbol njegove samostojnosti, delavnosti in znanja.
Dve leti pozneje je spoznal svojo življenjsko sopotnico, Tržačanko Euroro Demarchi. Leta 1960 sta se poročila in si ustvarila družino. Rodili so se trije sinovi — Johny, Alex in Jim — ki jim je Jože posredoval največ, kar je imel: znanje, delovne navade in občutek odgovornosti.
Ko je bil družinski dom dokončan, se je leta 1979 družina preselila v Queensland. Tam je Jože razvil svoje gradbeno podjetje, vodil delavce, najemal zidarje in tesarje ter z železno disciplino — od šeste ure zjutraj do poznega popoldneva — gradil hiše in ugled. Otroci so mu pomagali in se ob njem učili ne le obrti, temveč tudi spoštovanja do dela.
A ko je delovni dan minil, se je Jože spremenil v očeta, kakršnega si vsak otrok želi. Skupni ribolovi, izleti, balinanje, peka rib in pogovori ob dobrem vinu so ostali zapisani v spominu družine kot čas topline in veselja. Kot je na pogrebu poudaril njegov sin Jim, jih je oče z »zlato roko« naučil vsega — in jih hkrati naučil živeti.
Jože je ostal dejaven član slovenske in istrske skupnosti. Bil je spoštovan tako v slovenskem društvu Planinka kot tudi v istrijanskem, hrvaško-slovensko-italijanskem okolju. Bil je soustanovitelj istrijanskega kluba in njegov predsednik, v obeh okoljih pa cenjen zaradi poštenosti, delavnosti in športnega duha. Osvojil je številne trofeje v balinanju in biljardu, predvsem pa srca ljudi, s katerimi je delil čas.
Za društvo Planinka je nesebično opravil veliko prostovoljnega dela pri gradnji društvene dvorane — delo, ki ostaja kot trajna sled njegove pripadnosti skupnosti. Slovenijo je večkrat obiskal, se veselil srečanj z domačimi, a je z nasmehom vedno dodal, da je Avstralija »the best country in the world« — dežela, ki mu je dala priložnost, da izpolni svoje sanje.
Zadnje leto življenja je preživel pri sinu Jimu. Pot do zdravnikov in bolnišnic je postajala vse pogostejša, dokler ni prišel dan slovesa. Po pogrebnem slovesu 6. oktobra 2020 v Nerangu je bil upepeljen.
Za njim ostajajo sinovi Johny, Alex in Jim, ter vnuki Liam, Benjamin, Khai, Amelia, Zane, Angelina in Taj — in spomin na moža, ki je znal povezovati ljudi, kulture in skupnosti. Človeka, ki je iz slovenske vasi pri Trstu ponesel svojo delavnost, športni duh in srčnost na drugi konec sveta.
Kovček 