Foto: Simbolna ilustracija UI za Ondino in Jožeta Gaspericha
V sredo, 16. decembra 2015, se je v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu zbrala velika množica ljudi, da se poslovi od Ondine Gasperich – priljubljene žene, sestre, tete in srčne prijateljice, ki je s svojo toplino zaznamovala življenja številnih rojakov v Avstraliji. Po kratki, a pogumni borbi s kruto boleznijo se je poslovila 9. decembra 2015 v bolnišnici Ryde. Pokopana je bila na slovenskem pokopališču v Rookwoodu, v skupnem grobu s svojim pokojnim možem Jožetom.
Rodila se je 30. marca 1934 (v nekaterih virih 31. marca) v Sv. Križu pri Trstu, v zavedni slovenski družini očeta Rudolfa in matere Gizеле Tence, rojene Sulčič. Odraščala je v letih splošnega pomanjkanja, ko je bila Primorska še globoko zaznamovana z vojnimi posledicami in političnimi razmerami. Prav iz teh zgodnjih izkušenj so izvirale njene življenjske vrednote: delavnost, skromnost, varčnost in predvsem dobrosrčnost. Ostala je človek, ki je znal razumeti stisko drugega in je vedno rad pomagal.
Po končani obvezni slovenski šoli se je izučila za krojačico. Bila je dejavna v vaški organizaciji Vesna, v kriškem orkestru pa je igrala violino – glasba in skupnost sta ji že zgodaj pomenili veliko. Na plesu v Sv. Križu je spoznala Jožeta Gašperšiča iz Prema pri Ilirski Bistrici, mladega slaščičarja, ki se je svoje obrti izučil v Trstu. Leta 1955 sta skupaj odpotovala v Avstralijo, kjer sta se kmalu poročila; poročni obred je opravil pater Pivko.
Začela sta skromno, kot številni slovenski izseljenci tistega časa – z delom, vztrajnostjo in vero v boljšo prihodnost. Kmalu sta v Sydneyu odprla svojo slaščičarno, ki je hitro postala prepoznavna in priljubljena. Jožetove slaščice so si pridobile ugled daleč naokrog, Ondina pa je s svojo natančnostjo, prijaznostjo in občutkom za ljudi ustvarjala prostor, kjer niso dišale le sladice, temveč tudi domačnost.
Slaščičarstvo zanju ni bilo le poklic, temveč način življenja. Trgovina na George Streetu in pozneje druge lokacije so postale stičišče rojakov, prostor srečevanj, pogovorov in obujanja spominov na domače kraje. Ob sobotah sta pogosto obiskovala prijatelje, prinašala krožnike Jožetovih dobrot in ob skodelici kave obnavljala vezi s slovenskim svetom. Tudi otroci prijateljev so ju pomnili kot teto Ondino in strica Jožeta – ljudi, ki sta znala povezovati generacije.
Jožetovo zdravje je bilo že od leta 1978, ko je prestal težko operacijo hrbtenice, vse bolj krhko. Zadnjih šest let je bolehal, 3. junija 2001 pa je nenadoma umrl na svojem domu v Gladesvillu. Ondina je ostala sama, a ni izgubila stika z ljudmi. Nasprotno – še tesneje se je povezala s prijatelji in sorodniki, kasneje pa je skupaj z življenjskim sopotnikom Virgilom nadaljevala pot v medsebojnem razumevanju in skupnih potovanjih. Posebej ju je družila ljubezen do rojstnih krajev, zato sta se pogosto vračala v Sv. Križ, Nabrežino in druge primorske kraje ter obiskovala sorodnike po svetu.
Ondinina širša družina je bila zaznamovana z izseljenstvom, kar je bila značilna usoda mnogih primorskih družin. Sestra Rina je živela v New Yorku, kjer je umrla leto pred Ondino. Sorodniki so bili razseljeni po ZDA – na Floridi in v Los Angelesu –, v Argentini, na Hrvaškem in seveda v Sloveniji. Sama Ondina zapušča brata Marza z ženo Rozeto, nečaka Damijana in nečakinjo Claudio ter številne prijatelje v Avstraliji in Evropi. Čeprav otrok ni imela, je bila obkrožena z ljudmi, ki so jo imeli radi in so v njej prepoznavali iskreno, odprto srce.
Njeno življenje je bilo preplet zamejskega izročila, izseljenske vztrajnosti in osebne predanosti delu. Iz dekleta iz Sv. Križa pri Trstu je zrasla žena, ki je skupaj z možem ustvarila uspešno slaščičarsko zgodbo v Sydneyu, hkrati pa ostala globoko povezana s slovenskim jezikom, kulturo in ljudmi. Bila je most med domovino in novim svetom – ena tistih tiho delujočih osebnosti, brez katerih slovenske skupnosti v tujini ne bi imele svoje topline in trajnosti.
Kovček 