Foto_: Simbola iluistrtacija UI za Viktorijo Fabijančič
V življenju nekaterih ljudi ni velikih, glasnih prelomnic. Njihova pot je tiha, a trdna, vtkana v vsakdanje delo, v zvestobo družini in v nevidno vez z domovino, ki jo nosijo v srcu, tudi ko živijo na drugem koncu sveta. Takšno pot je prehodila Viktorija Fabjančič.
Rodila se je 4. avgusta 1937 v Trstu, v času, ko je bilo življenje na Primorskem zaznamovano z negotovostjo in spremembami. Njena družina je živela v Bazovici, na robu kraškega sveta, kjer so ljudje že stoletja živeli v tesni povezanosti z zemljo, skupnostjo in slovensko besedo. Ta svet ji je dal temeljne vrednote: skromnost, vztrajnost in zvestobo družini.
Leta 1960 se je, tako kot mnogi njeni rojaki, podala na dolgo pot v Avstralijo. Ta odločitev ni bila lahka. Pomenila je slovo od domačih krajev, od znanih obrazov in od sveta, ki ga je poznala od otroštva. A v tistih letih je bila Avstralija za mnoge obljuba novega začetka. Viktorija je v tej novi deželi našla svoj dom, vendar nikoli ni pozabila svojih korenin.
Štiri leta po prihodu, leta 1964, se je v Paddingtonu poročila z Emilom Fabjančičem. Njuna skupna pot je bila pot zaupanja, dela in medsebojne opore. Ustvarila sta družino, ki je postala središče njunega življenja. Rodila sta se jima hčerka Sandra in sin Boris, pozneje pa so njun dom obogatili še vnuki Daniel, Nicole in Kieran. Viktorija je bila predana mati in pozneje ljubeča stara mati – tista tiha opora, ki je vedno stala ob strani svojim najbližjim.
Njen mož Emil je bil med slovenskimi rojaki v Sydneyju dobro znan in spoštovan. Dolga leta je bil predsednik balinarske sekcije društva Triglav in tudi dejaven član odbora kluba Panthers–Triglav. To društvo ni bilo le športno središče, temveč pomembno zbirališče slovenske skupnosti, prostor, kjer so se rojaki srečevali, ohranjali slovenski jezik in tradicijo ter drug drugemu pomagali ohranjati občutek pripadnosti. Viktorija je bila ob tem tiha, a nepogrešljiva spremljevalka. Čeprav ni bila v ospredju, je s svojo prisotnostjo in toplino soustvarjala tisto človeško vez, ki je skupnost držala skupaj.
Ko je Viktorija zbolela za hudo boleznijo, se je njuno življenje spremenilo. Emil je odložil svoje javne dolžnosti, da bi se lahko popolnoma posvetil negi svoje žene. V tej zvestobi in predanosti se je pokazala globina njune življenjske vezi. Viktorija je svojo bolezen nosila z dostojanstvom, obkrožena z ljubeznijo svoje družine.
21. februarja 2007, je v domu za ostarele v Yagooni sklenila svojo življenjsko pot. Njeno slovo je globoko pretreslo družino in slovensko skupnost. Pogrebna sveta maša v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu je zbrala številne rojake, prijatelje in člane društva Triglav. Njena hčerka Sandra, sin Boris, vnuk Daniel in mala vnukinja Nicole so se od nje poslovili z ganljivimi besedami. Posebej ganljiv je bil trenutek, ko se je mala Nicole od svoje stare mame poslovila v lepi slovenščini – kot tihi dokaz, da se nit, ki povezuje rodove, ni pretrgala.
Viktorija je bila nato pokopana na slovenskem delu pokopališča v Rookwoodu, kjer počivajo številni rojaki, ki so svojo življenjsko pot sklenili daleč od domovine, a nikoli daleč od svoje identitete.
Njeno življenje je bilo življenje mnogih slovenskih izseljenk: brez velikih besed, a polno pomena. Bila je žena, mati, stara mati in spoštovana članica skupnosti. Njena dediščina živi v njeni družini, v spominih rojakov in v tihi zgodbi o ženski, ki je nosila svojo domovino v srcu, tudi na drugem koncu sveta.
Kovček 