Foto: Simbolna ilustracija UI za Štefanijo Markočič
Ko danes govorimo o slovenskih izseljencih v Avstraliji, se najpogosteje spominjamo obdobja po drugi svetovni vojni, ko so tisoči Slovencev zapustili domovino in iskali novo življenje na oddaljeni celini. Toda mnogo prej, že v prvih desetletjih 20. stoletja, so posamezniki in cele družine s Krasa, iz Primorske in drugih slovenskih krajev stopali na dolgo in negotovo pot. Med njimi je bila tudi Štefanija Markočič, rojena Merkuža, doma iz Nadrežnice pri Komnu na Krasu — ena izmed tihih, prezrtih pionirk slovenskega izseljenstva v Avstraliji.
Rodila se je v družini, ki jo je zaznamovala ista usoda, kot mnoge kraške družine tistega časa: razkropljenost po svetu. Njena sestra Polda je odšla v Avstralijo že leta 1908, kar priča o tem, kako zgodaj so nekateri Primorci začeli svojo izseljensko pot. Tam se je poročila s Ferdinandom Fornazičem iz Gorjanskega, ki je na peto celino prispel že leta 1904 — v času, ko so bili Slovenci v Avstraliji še redkost. Postala sta del prve generacije slovenskih naseljencev v tropskem severu Queenslanda, kjer so obdelovali zemljo in ustvarjali temelje za prihodnje rodove.
Tudi Štefanijin brat Franc je prišel v Avstralijo, in sicer leta 1923. Bil je izjemna postava — visok, močan, poln življenjske energije. Njegova življenjska zgodba pa razkriva tudi temnejšo stran izseljenstva. Po poroki na daljavo je poslal denar svoji izbranki, da bi se mu pridružila, vendar ga je dekle zapustilo in ostalo doma. Razočaranje ga je zlomilo. Začel je piti, izgubil oporo in nekega dne izginil. Njegova usoda je ostala neznana — ena izmed mnogih izgubljenih življenjskih poti v širjavi avstralske celine.
Sestra Pepa je prispela leta 1925 in si ustvarila življenje v Brisbanu, kjer je živela samostojno in dostojanstveno. Njen sin Leon, po poklicu kemik, je predstavljal že drugo generacijo, ki je rasla med dvema svetovoma — slovenskim izročilom in avstralsko prihodnostjo.
Štefanija sama je v Avstralijo prišla leta 1930. Bila je še mlada žena, ki je stopila na neznano celino, kjer so jo čakali neizprosni pogoji. Prva leta so bila zanjo posebej težka. Delala je kot služkinja po hotelih in na farmah, kjer so izseljenke pogosto izkoriščali in jim odrekali osnovno spoštovanje. Bila je sama, daleč od doma, brez zaščite, prepuščena trdemu delu in negotovosti.
Toda Štefanija ni obupala. Leta 1936 se je poročila z Jožetom Markočičem iz Kojskega v Goriških Brdih, ki je v Avstralijo prišel že leta 1920. Skupaj sta delila usodo številnih slovenskih priseljencev v severnem Queenslandu — življenje na plantažah sladkornega trsa in kasneje na tobačni farmi. To je bilo življenje neprestanega fizičnega napora, odvisno od vremena, zemlje in lastne vzdržljivosti.
Njuno skupno življenje je trajalo do leta 1961, ko je Jože umrl. Štefanija je ostala sama. Preselila se je v Mareebo, majhno mesto v notranjosti Queenslanda, kjer je živela skromno in tiho. Da bi si zagotovila preživetje, je oddajala dve sobi v svojem domu. Tako je, kot mnoge izseljenke njene generacije, ohranila svojo samostojnost in dostojanstvo do pozne starosti.
Umrla je v visoki starosti 87 let, po štirih tednih popolne nezavesti. Njeno življenje je bilo dolgo in pogosto težko, zaznamovano z delom, izgubo in osamljenostjo, pa tudi z neomajno voljo do preživetja.
Njena zgodba ni le osebna pripoved, temveč del širše zgodovine slovenskega izseljenstva v Avstraliji — zlasti v severnem Queenslandu, kjer so slovenski priseljenci že v prvih desetletjih 20. stoletja pomagali graditi kmetijstvo in lokalne skupnosti. Bili so med prvimi, ki so s svojo vztrajnostjo in delom utirali pot kasnejšim rodovom.
Življenje Štefanije Markočič nas spominja, da zgodovina ni sestavljena le iz velikih imen, temveč predvsem iz tihih, vztrajnih življenj preprostih ljudi. Njena usoda je odsev poguma generacije, ki je zapustila kamniti Kras in v tropski vročini severne Avstralije ustvarila nov dom.
Takšne zgodbe so dragocene. Ne le zaradi spomina na posameznika, temveč zato, ker ohranjajo sled o začetkih slovenske navzočnosti na oddaljeni celini — o ljudeh, ki so živeli, trpeli, upali in vztrajali.
Štefanija Markočič je bila ena izmed njih.
Kovček 