Foto:Simbolna ilusttracija UI za Jožefo Joželj
Jožefa Joželj je pripadala tisti generaciji slovenskih deklet, ki so se rodila v skromnih vaseh med gozdovi in kraškimi polji, odrasla ob trdem delu in tihih družinskih vrednotah ter nato, še mlada, odšla na dolgo pot v neznano. Njena življenjska zgodba se je začela na veliko noč, 28. marca 1937, v Lipsenju, majhni vasi v župniji Grahovo pri Cerknici. Že njen rojstni dan, povezan z največjim krščanskim praznikom, je nosil simboliko novega začetka – in prav novi začetki so zaznamovali njeno življenje.
Otroštvo je preživela v okolju, kjer so bile vezi med ljudmi tesne in kjer so se vrednote prenašale iz roda v rod. Toda čas po drugi svetovni vojni je prinesel negotovost in pomanjkanje. Tako kot mnogi mladi iz Notranjske je tudi Jožefa začela razmišljati o svetu onkraj domačih gozdov in travnikov.
Dne 3. marca 1959 se je v Trstu vkrcala na ladjo Toscana. Ta ladja je bila za številne Slovence simbol slovesa od starega sveta in upanja na novo življenje v Avstraliji. Ko se je ladja počasi oddaljevala od evropske obale, je za seboj pustila ne le dom, temveč tudi del srca. Pred njo pa se je odpirala prihodnost, polna neznanega.
Po prihodu v Sydney je Jožefa, tako kot številne slovenske priseljenke, sprejela delo v tovarnah. To delo je bilo naporno, pogosto monotono, a je pomenilo prvo stopnico k samostojnosti in varnosti. Že kmalu po prihodu, 30. maja 1959, se je v cerkvi sv. Patrika v The Rocks poročila z Vinkom Joželjem. Ta cerkev, ena najstarejših katoliških cerkva v Avstraliji, je postala kraj, kjer sta združila svoji življenji in začela novo družinsko pot.
Njuna družina je najprej živela v Marrickvillu, kjer je v tistih letih nastajala živahna skupnost evropskih priseljencev. Leta 1968 so se preselili v Zahodni Fairfield, kjer so si ustvarili trdnejše temelje, leta 1980 pa so uresničili veliko željo in zgradili novo hišo v Red Headu pri Hallidays Pointu, blizu morja. Ta hiša ni bila le dom, temveč simbol uspeha, doseženega z vztrajnostjo in delom.
Toda življenje ni prizanašalo z bolečino. Dne 23. decembra 1991 je njen mož Vinko še razmeroma mlad umrl. Ta izguba je bila globoka, vendar Jožefa ni ostala sama. Preselila se je v Hallidays Point, kjer je živela obdana z družino in spomini. Njena moč se je kazala v tem, da je kljub izgubi ohranila povezanost z ljudmi in skupnostjo.
Slovenska skupnost je bila pomemben del njenega življenja. Najprej je bila povezana s cerkvijo sv. Frančiška v Paddingtonu, kasneje s slovensko cerkvijo sv. Rafaela v Merrylandsu. Sodelovala je v Slovenskem društvu Sydney in klubu Triglav, kjer so se ohranjali slovenski jezik, pesem in običaji. V teh prostorih je Slovenija živela naprej, daleč od domovine, a trdno zasidrana v srcih ljudi.
Jožefa je bila mati treh otrok – Kristine, Vinka in Zdenke – ter ponosna babica in prababica. Njena družina se je razširila čez generacije in celine, vendar je ostala povezana z njenimi koreninami. V Sloveniji sta živela njena brata Tone in Slavko z družinama, kar je ohranjalo most med starim in novim svetom.
Ko je 6. oktobra 2021 v bolnišnici v Bankstownu sklenila svojo življenjsko pot, je za seboj pustila bogato dediščino – ne le v svoji družini, temveč tudi v skupnosti, katere del je bila več kot šest desetletij. Pogrebna sveta maša je bila 18. oktobra 2021 v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu, kjer se je od nje poslovila skupnost, ki ji je pripadala vse življenje.
Danes Jožefa in njen mož Vinko počivata na slovenskem pokopališču sv. Rafaela v Rookwoodu. Njuna groba stojita kot tiha priča življenju, ki je povezovalo dva sveta – notranjsko vas in avstralsko obalo, preteklost in prihodnost.
Njena zgodba je zgodba poguma, ljubezni in vztrajnosti. Je zgodba ženske, ki je zapustila domovino, a je ni nikoli izgubila. V svojih otrocih, vnukih in pravnukih živi naprej – kot del velike in tihe zgodovine slovenskih izseljencev, ki so s svojim delom in življenjem pustili neizbrisen pečat daleč od doma.
Kovček 