Foto: Simbolna ilustracija UI za Jakoba Kaplja
Ko je v četrtek, 12. januarja 2012, v bolnišnici v Nambourju pri Bundabergu ugasnilo življenje Jakoba Kaplja, so se v spominih mnogih Slovencev v Avstraliji odprla vrata v čas, ko je bilo vse še na začetku. Ko ni bilo zgrajenih domov, ne utrjenih poti, ne zagotovila, da bo slovenska beseda v daljni deželi preživela. Bili so le ljudje – in med njimi je bil Jakob, ki so ga vsi poznali kot Jaka.
Rodil se je 11. maja 1950 v Kalu na Primorskem, v pokrajini kamna, burje in tihe vztrajnosti. Tam se človek nauči, da nič ne pride samo od sebe. Leta 1972 je kot mnogi njegovi rojaki stopil na dolgo pot v Avstralijo. Najprej je odšel v Melbourne, kjer ga je sprejela sestra Marija Špilar. Bil je pleskar po poklicu, človek rok in natančnega očesa, ki je znal z barvo obnoviti tisto, kar je načel čas.
Toda Jaka ni bil človek, ki bi dolgo obstal na enem mestu. Kmalu ga je pot vodila v Canberro, kjer je našel nekaj več kot le delo – našel je skupnost. Slovensko društvo Triglav je bilo takrat prostor srečevanja, upanja in skupnega dela. Tam so se zbirali ljudje, ki so nosili domovino v srcu, četudi so živeli na drugem koncu sveta.
Jaka se je temu delu predal z vso resnostjo in energijo, ki sta ga zaznamovali vse življenje. Ni bil človek velikih besed, temveč dejanj. Sodeloval je pri gradnji in urejanju društvenih prostorov, pomagal pri organizaciji srečanj, predvsem pa je razumel, da društvo ni stavba, temveč skupnost ljudi. Pogosto je govoril o zglednem delu, ki ga je vodil Cvetko Falež – o gradbišču, kjer niso gradili le sten, temveč občutek pripadnosti.
Ko se je leta 1976 preselil v Queensland in se pridružil društvu Planinka, je s seboj prinesel izkušnje in voljo. Prevzel je odgovorno nalogo v upravnem odboru in postal eden ključnih ljudi pri nakupu zemljišča, ki so ga Slovenci kmalu poimenovali preprosto – »hribček«. To ni bil le kos zemlje. Bil je simbol. Kraj, kjer so lahko govorili svoj jezik, peli svoje pesmi in se spominjali krajev, ki so jih zapustili.
Jaka je bil med tistimi, ki so prvi prijeli za orodje. Postavljal je mize in klopi, urejal prostor, pomagal organizirati piknike. Tam, na tistem hribčku, se je rodil del slovenske Avstralije. Njegovo delo je bilo tiho, a trajno – kot temelj, na katerem stoji hiša.
Kasneje se je preselil v Bundaberg, kjer je nadaljeval svoje delo kot pleskar, nekaj časa tudi kot ribič. Življenje ga je vodilo po različnih poteh, včasih tudi stran od ljudi, s katerimi je nekoč delil najtesnejše vezi. A sled, ki jo je pustil v skupnosti, je ostala.
Ni ustvaril družine v običajnem pomenu besede, ni imel žene, ki bi hodila ob njem skozi leta. Njegova družina je bila razpršena med Slovenijo in Avstralijo, njegovi najbližji pa so bili pogosto prijatelji in rojaki, s katerimi je delil delo in spomine. V času njegove bolezni sta zanj skrbela prijatelja Frank in Fay Matičič, kar priča o vezi, ki presegajo sorodstvo.
Ko danes Slovenci v Avstraliji sedijo na klopi na svojem hribčku ali stopijo v društvene prostore, morda ne pomislijo vedno na človeka, ki je pomagal postaviti prve temelje. Toda takšni ljudje so tihi graditelji zgodovine. Ne zapisujejo se v knjige z velikimi črkami, temveč v spomin skupnosti. Jakob Kapelj – Jaka – je bil eden izmed njih. Človek, ki ni gradil zase, temveč za druge. In prav zato ostaja del zgodbe slovenskega izseljenstva, ki živi naprej v prostoru, ki ga je pomagal ustvariti
Kovček 