Foto:Simbolna ilustracija UI za Hilarija Kukuljana
Koritnice pri Knežaku so majhna vasica na robu Brkinov, odmaknjena od večjih naselij, kot so Bač, Pivka ali Ilirska Bistrica. Tam se pokrajina zdi nekoliko zadržana: gozdovi segajo do robov njiv, kamnite hiše stojijo tesno druga ob drugi, življenje pa je bilo dolgo zaznamovano z delom, skromnostjo in tiho vztrajnostjo.
V takem okolju je odraščal tudi Hilarij Kukuljan. Vas je bila majhna, svet pa daleč. Mnogi mladi so že v povojnih desetletjih čutili, da jih življenje vodi drugam. Tudi Hilarij je najprej zapustil domačo vas in nekaj časa živel na Reki, kjer je bilo več dela in več ljudi. Toda prava pot ga je vodila še dlje – čez morje, v Avstralijo.
Ko je stopil na ladjo in se podal na dolgo pot, je za seboj pustil znane griče, gozdove in ljudi, ki so govorili isti jezik. Pred njim je bila nova celina, vroča in neizprosna. V severnem delu Queenslanda, kjer je tropska vročina skoraj stalna spremljevalka, so mnogi evropski priseljenci našli delo na poljih sladkornega trsa.
Tam je Hilarij začel svoje novo življenje.
Njegov vaščan Andrej Kirn je zapisal, da ga je srečal leta 1959 v Innisfailu, kjer sta skupaj delala prav na teh poljih. Delo je bilo težko. Dolge ure pod soncem, oster sladkorni trs in utrujenost, ki se je vsak večer vračala v delavske barake. Toda med Slovenci je bilo lažje. Pogovor v domačem jeziku, spomin na kraje, ki so jih zapustili, in preprosto prijateljstvo so pomagali preživeti dolge dneve.
Prav zato so ljudje govorili, da se je Hilarij najbolje počutil med Slovenci. V tujini so rojaki pogosto postali druga družina.
Leta so minevala. Tropska pokrajina severnega Queenslanda je postala njegov novi dom, čeprav so misli pogosto segale daleč nazaj – v majhno vasico Koritnice, kjer so med gozdovi in kamnitimi hišami ostali prvi spomini njegovega življenja.
Toda življenje izseljenca je pogosto samotno.
13. maja 2001 je v kraju Mareeba v Queenslandu Hilarij Kukuljan umrl v starosti 65 let. Njegova življenjska pot, ki se je začela v skromni brkinski vasici, se je končala na drugem koncu sveta.
Njegov pogreb je bil 30. maja 2001 v Mareebi, kjer so se od njega poslovili prijatelji in rojaki. Bil je upepeljen.
Za njim niso ostale velike besede ali glasne zgodbe. Ostal je spomin na človeka, ki je odšel daleč od doma, veliko delal in med rojaki ohranil toplino preprostega prijateljstva.
In morda je prav v tem skrita tiha žalost mnogih izseljenskih usod:
človek zapusti majhno vasico, kjer se je življenje začelo, in dolgo pot konča daleč stran – pod drugim nebom, med palmami in tropskim soncem.
A spomin nanj še vedno vodi nazaj v Koritnice pri Knežaku, kjer se je njegova zgodba pravzaprav začela.
Kovček 