Foto: Simbolna iklustracija UI za Janeza Bradača
Vas Bač pri Knežaku leži na robu kraškega sveta, med gozdovi in polji, kjer so zime ostre, poletja pa suha in vetrovna. Tam se je 13. decembra 1934 rodil Janez Bradač, sin Jožefa Bradača in Marije, rojene Gašperšič. V tej skromni družini se je naučil delavnosti, vztrajnosti in navezanosti na domačo skupnost – lastnosti, ki so ga spremljale vse življenje.
Po vojni so bile razmere na Primorskem težke. Mladi Janez je, tako kot mnogi njegovi vrstniki, začel razmišljati o odhodu v svet. Leta 1954 je zbral pogum in se podal na dolgo pot v Avstralijo, deželo, ki je takrat potrebovala delovne roke. Najprej je prišel v Zahodno Avstralijo, kjer je začasno delal različna dela. Kmalu pa ga je pot zanesla tja, kjer so nastajali veliki projekti nove države – v Snowy Mountains. Tam so gradili mogočne hidroelektrarne, eden največjih inženirskih projektov tistega časa. Med hrupi strojev, prahom in mrazom v gorah je Janez skupaj z mnogimi priseljenci iz Evrope pomagal ustvarjati prihodnost Avstralije.
Po nekaj letih napornega dela se je leta 1959 preselil v Sydney. Tam se je začelo novo poglavje njegovega življenja. Istega leta se je poročil s Cecilijo Trlin, s katero sta si ustvarila dom in družino. Rodila sta se jima dva sinova – Filip in John.
Sin Filip Bradač si je pozneje ustvaril svojo družino. Poročil se je s Cathy, rojeno Bow, skupaj pa sta razveselila Janeza z dvema vnukoma: Elise, ki je bila ob dedovi smrti stara pet let, in Mitchellom, ki je imel tri leta.
V domovini v Sloveniji pa sta ostala Janezova brata Silvester in Toni, s katerima je ohranjal vezi kljub veliki razdalji med staro in novo domovino.
Janez Bradač ni bil človek, ki bi živel samo zase. V slovenski skupnosti v Sydneyju je bil znan kot delaven in zanesljiv človek. Posebej dejaven je bil v slovenskem klubu Triglav, kjer je pomagal pri njegovi gradnji in razvoju. Večkrat je bil član odbora, še posebej pa je bil ponosen na svoje delo v balinarski sekciji, ki jo je tudi vodil. Balinišče je bilo prostor druženja, smeha in prijateljstva – tam so se Slovenci v tuji deželi za trenutek spet počutili kot doma.
Janez je bil človek, ki je vedno našel čas, da komu pomaga. Prav zato je imel veliko prijateljev. Ko je v ponedeljek, 30. junija 1997, na svojem domu v Kellyvilleu v Novem Južnem Walesu za vedno zatisnil oči, se je to jasno pokazalo. Na njegovo pogrebno slovesnost je prišlo veliko ljudi, ki so želeli še zadnjič izkazati spoštovanje človeku, ki je tolikokrat pomagal drugim.
Pogreb je potekal v petek, 4. julija 1997, v cerkvi Rožnovenske Matere božje v Kellyvilleu. Slovo je bilo ganljivo. Moški zbor je zapel dve žalostinki: “Ultima in mortis hora – Ko bo zadnja ura bila” in “Gozdič je že zelen”. Pesmi so v srca navzočih priklicale spomin na domovino in na minljivost človeškega življenja.
Janez Bradač je bil nato pokopan na pokopališču Castlebrook v Rouse Hillu.
Za njim so ostali:
- žena Cecilija Bradač,
- sin Filip z ženo Cathy ter vnukoma Elise in Mitchellom,
- sin John,
- ter v Sloveniji brata Silvester in Toni.
Njegovo življenje je bilo podobno življenju mnogih slovenskih izseljencev: začelo se je v majhni kraški vasi, nadaljevalo v napornih delih na drugem koncu sveta, a se je kljub temu ohranilo zvesto skupnosti, družini in spominom na domovino.
Janez Bradač je bil eden tistih tihih graditeljev, ki niso iskali slave, a so s svojim delom, prijateljstvom in predanostjo pustili trajno sled v življenju ljudi okoli sebe.
Kovček 