Foto: Simbolna ilustracija UI za Marijo Valenčič
V tišini brkinskih gričev, v vasi Podgraje, se je 8. marca 1938 rodila deklica Marija. Bila je druga od treh otrok – med starejšim bratom Tonetom in mlajšim Francom. Njeno otroštvo ni bilo razkošno, a je bilo prežeto s preprostostjo, ki jo daje zemlja: delo, družina, vera in tiha vztrajnost. V takem okolju so se oblikovale lastnosti, ki jo bodo spremljale vse življenje – pogum, zvestoba in toplina.Ko je bila stara komaj sedemnajst let, je naredila odločitev, ki je za vedno zaznamovala njeno življenjsko pot. 17. avgusta 1955 je zapustila dom in se podala čez mejo, v negotovost. Ni šla le v Italijo – šla je naproti življenju, ki ga še ni poznala, a ga je slutila.
V begunskem kampu v Vidmu (Udine) je srečala Ivana Valenčiča – Nina. V času, ko so bile prihodnosti negotove, sta drug v drugem našla tisto, kar je bilo najbolj trdno: zaupanje. Že naslednje leto, 12. maja 1956, sta se poročila. Njuna skupna pot se je začela skromno, med barakami in čakanjem, a bila je polna upanja.Po desetih mesecih sta bila premeščena v kamp St. Antonia, kjer sta preživela dve leti. Tam, sredi prehodnosti in začasnosti, se je novembra 1957 rodil njun prvi sin Viktor – kot znamenje, da življenje vedno najde pot, tudi tam, kjer se zdi vse začasno.
Leta 1958 so se odločili za še večji korak. 15. julija so se vkrcali na ladjo Roma in po dolgem potovanju 10. avgusta prispeli v Port Melbourne. Nova celina, nov svet, nov začetek. Prva postaja je bil migrantski kamp v Bonegilli – kraj, kjer so se križale usode številnih Slovencev. Od tam jih je pot vodila v Geelong, kjer se je leta 1961 rodil drugi sin, Ivan.V Avstraliji si je Marija počasi, z delom in potrpežljivostjo, zgradila nov dom. Leta 1974 se je družina preselila v Melbourne, v East Keilor. Tam je Marija delala najprej pri Australian Controls, nato pa dolga leta pri Qantas Catering, skupaj z mnogimi Slovenkami iz kluba Jadran. Delo ji ni bilo le obveznost – bilo je način, kako ostati povezana, kako ustvarjati skupnost tudi daleč od doma.
Slovenski klub Jadran je postal del njenega vsakdana. Tam ni bila le članica – bila je ena izmed tistih tihih stebrov skupnosti. Zadnja leta je skupaj z drugimi ženami vsak mesec skrbela za čistočo cerkve. Vedno je prinesla tudi kaj dobrega iz svoje kuhinje – kot droben, a iskren izraz skrbi za druge.Ko je prišla bolezen, je Marija ostala zvesta sama sebi. Mirno in zavestno se je pripravljala na slovo. Svoje zahvalne besede je zaupala Mariji Anžič, da jih je ta ob pogrebu prenesla naprej – kot zadnje sporočilo hvaležnosti.
Ob njej so bili njeni najbližji: mož Nino, sinova Viktor in Ivan, njuni družini in vnuki. Skrbeli so zanjo z ljubeznijo, ki si jo je vse življenje sejala med ljudi. V tem krogu topline je 9. oktobra 2017 v bolnišnici Sunshine sklenila svojo pot.Pokopana je na pokopališču Keilor – daleč od rojstnega Podgraja, a vendar tam, kjer je pognala nove korenine.
Marija Valenčič ni bila oseba velikih besed ali javnih priznanj. Njeno življenje je bilo tiho, a globoko. Bila je žena, mati, delavka in človek skupnosti. Njena pot – od brkinske vasi do Avstralije – je zgodba mnogih, a hkrati povsem njena.In prav v tem je njena posebnost: v preprostosti, ki nosi dostojanstvo. V življenju, ki ni iskalo veličine, a jo je kljub temu doseglo – v ljubezni, ki ostane.
Kovček 