Foto: Simbolna ilustracija UI za Franc Šenkinca
Franc Šenkinc ni bil človek velikih besed, temveč človek tihe prisotnosti. Njegovo življenje ni teklo po gladkih poteh, temveč po robovih zgodovine, ki so pogosto nevidni, a prav zato toliko bolj resnični.Rodil se je 26. novembra 1935 v Merečah pri Ilirski Bistrici, v skromni družini očeta Franca in matere Jožefe. Otroštvo, ki bi moralo biti mehko in varno, je že zgodaj prekinila vojna. Ko je imel komaj sedem let, so njega in vso družino odpeljali v koncentracijsko taborišče v Italiji. Takšni dogodki ne minejo – ostanejo v človeku kot tiha senca, ki ga spremlja vse življenje. Morda prav zato nikoli ni iskal središča pozornosti. Vedel je, kako krhko je življenje.
Kot deček je ministriral, pozneje pa se je izučil za zidarja – poklic, ki gradi, ki ustvarja nekaj trajnega. A njegova lastna pot ni bila stalna. Pri devetnajstih je pobegnil v Italijo, od tam pa nadaljeval pot v Avstralijo, kakor mnogi njegovi rojaki, ki so v tujini iskali novo priložnost in predvsem mir.Najprej je pristal v Bonegilli, enem izmed taborišč za priseljence, nato v Pyramid Hillu, kjer je preživel leto dni. Pot ga je naposled pripeljala v St. Albans, kjer si je začel ustvarjati življenje. Delal je v tovarni Smorgon Meat Industry, pozneje pa je zamenjal več služb, dokler ni našel svojega mesta v mizarstvu. Bil je človek dela, vajen tihe vztrajnosti, brez velikih pričakovanj.
Leta 1985 pa je njegovo življenje dobilo posebno obliko. Prevzel je delo hišnika – skrbnika slovenskega društva Jadran. Tam ni bil le uslužbenec. Postal je varuh prostora, ki je za mnoge Slovence v Avstraliji pomenil dom. Osemnajst let je skrbel za dvorano, za vrt, za ključe, za vrata, ki so se odpirala ob praznikih, veselih srečanjih in tudi ob slovesih.Bil je tisti, ki je prižgal luči, preden so drugi prišli. In tisti, ki jih je ugasnil, ko so vsi odšli.
V prostorih Jadrana ni bilo le delo – bila je skupnost. Tam so se srečevali ljudje iz istih krajev, govorili isti jezik, peli iste pesmi. Franc je stal nekje ob robu, a hkrati v samem središču tega sveta. Brez njega bi bil ta prostor manj urejen, manj domač, manj živ. Bil je tih temelj, na katerem so drugi gradili svoje spomine.Njegovo osebno življenje ni bilo lahko. Leta 1982 se je poročil, a zakon ni trajal. Ostal je sam, z zvestobo delu in prostoru, ki mu je dajal občutek pripadnosti. V tej tišini je nosil svojo usodo – brez pritoževanja, brez hrupa.
Ko so ga 24. julija 2005 našli mrtvega v njegovem stanovanju v St. Albansu, je odšel tako, kot je živel – neopazno. A za sabo je pustil sled, ki je ni mogoče izbrisati.Pokopali so ga na slovenskem pokopališču v Keilorju, v grob številka 885, blizu križa in kipa žalujoče Slovenke. Pravijo, da je bil to zadnji prazen grob na tem pokopališču. Kot da bi tudi v smrti ostal varuh – tisti, ki zapre vrata, ko je vse dopolnjeno.
Za njim so ostali sestri Marija in Štefanija, brat Slavko in številni nečaki. A ostalo je tudi nekaj drugega – tih spomin na človeka, ki ni iskal priznanja, a je s svojim delom soustvarjal skupnost.Franc Šenkinc ni bil znan po velikih dejanjih, temveč po majhnih, vsakodnevnih skrbnostih. In prav v tem je njegova zgodba: v tihem dostojanstvu človeka, ki je znal skrbeti – za prostor, za ljudi in za nekaj, kar je bilo več kot stavba.
Kovček 