Foto: Simbolna ilustracija UI za Franca Valenčiča
V vasi Mereče pri Ilirski Bistrici, tam kjer burja včasih zatrese sadno drevje in kjer so ljudje navajeni trdega dela, se je 19. aprila 1939 rodil Franc Valenčič. Otroštvo ga ni razvajalo, a mu je dalo nekaj trdnega in neomajnega – občutek, da si je treba pot v življenje izboriti z lastnimi rokami.Ko je leta 1959 stopil na dolgo pot čez ocean, ni odhajal le v novo državo, temveč v povsem drugačen svet. Avstralija je bila obljuba in preizkušnja hkrati. Prvi koraki so ga vodili v Snowy Mountains, kjer so se pod težo dela in vremena kalili številni slovenski izseljenci. Tam, med gorami, ki so ga morda spominjale na dom, je spoznal, kaj pomeni vztrajnost – dan za dnem, brez bližine domačih, a z upanjem, da bo nekoč lažje.
Pozneje ga je pot zanesla v Sydney. Tam je našel svoje mesto – v kuhinji. Ni bil le kuhar; postal je šef kuhinje, človek, ki ni skrbel le za jedi, temveč tudi za ljudi. V vročini štedilnikov in med vonjem po začimbah je ustvarjal red, okus in toplino. Kuhinja je bila njegov svet – prostor, kjer se je delo prepletalo z dostojanstvom.Toda Frenk ni živel samo za delo. V njem je ostajala potreba po skupnosti, po pripadnosti. Na balinišču kluba Panthers Triglav v St. John’s Parku je našel delček doma. Tam se ni merilo le točk, temveč tudi prijateljstvo. Krogla, ki se je kotalila po pesku, je povezovala ljudi, ki so nosili v sebi podobne zgodbe – zgodbe odhoda, truda in tihega hrepenenja po domovini.
Njegovo življenje ni bilo brez preizkušenj. Dolga leta je bolehal za rakom, boleznijo, ki počasi jemlje moč, a pogosto razkrije notranjo trdnost človeka. Frenk je to preizkušnjo nosil tiho, brez velikih besed, kot je nosil tudi vse drugo v življenju – z zadržano dostojanstvenostjo.Ko je 17. maja 2006 v hospicu v Braesidu sklenil svojo življenjsko pot, ni za seboj pustil le spominov, temveč sled – v družini, ki jo je imel rad, in v ljudeh, ki so ga poznali. Njegova žena Helena, sin John, hčerki Margaret in Tanya ter vnuka Zoe in Aiden so ostali nosilci njegove zgodbe. Del njegovega življenja pa je ostal tudi v Sloveniji – v sestri in bratu, v pokrajini, kjer se je vse začelo.
Pogrebna maša pri sv. Rafaelu v Merrylandsu je bila slovo, a tudi tih poklon življenju, ki je bilo preprosto in hkrati polno pomena. Frenk Valenčič je bil eden izmed mnogih, ki niso iskali slave, temveč so gradili življenje – vztrajno, pošteno, korak za korakom.In prav v tem je njegova zgodba največja: v tihem pogumu človeka, ki je odšel daleč od doma, a ga nikoli zares ni zapustil.
Kovček 