V četrtek 4. oktobra 1990 sva se že navsezgodaj dobila z Andrejem Rotom. Poleg Čuka je bil Rot tisti Slovenec iz Argentine, ki sem ga srečal že v Ljubljani. Andrej Rot je bi prav gotovo človek, ki je pomenil »novo kvaliteto» v odnosu povojnih (političnih) izseljencev in SIM.
Od vsega pričetka mojega dela na SIM smo si prizadevali, da bi razširili odnose v Argentini tudi s tistimi Slovenci, s katerimi do sedaj nismo sodelovali. Že kmalu po začetku delovanja SIM – v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, smo imeli tesne in relativno bogate stike s predvojnimi (v glavnem primorskimi) izseljencih. Res je, da glede na njihovo finančno sposobnost ti stiki niso bili tako razviti oziroma bogati kot so to bili stiki z izseljenci iz ZDA, Kanade ali Avstralije.
Povsem druga stvar pa je bilo sodelovanje s tisto skupino slovenskih izseljencev, ki so zapustilo Slovenijo po koncu druge svetovne. Odšli so z oznako »sodelavci okupatorjev«, če ne celo kar z oznako »sovražniki, ki so izgubili vojno«.
Preko begunskih taborišč v Avstriji in Italiji so pretrpeli veliko, da so uspeli priti v Argentino, ki je bila takrat nevtralna država. Samo po sebi je bilo umevno, da niso mogli pomisliti na izselitev v ZDA, Kanado ali Avstralijo, ki so jih morda bolj zanimale. Toda to so bile zmagovite sile, ki so z roko v roki sodelovale z Jugoslovanskim oblastmi, ki so bili v drugi svetovni vojni tudi zmagovalci. Prav tako je samo po sebi razumljivo, da nihče na SIM ni vsaj tja do poznih osemdesetih letih sploh pomislil na resnejše sodelovanje z njimi.
Toda prav ta čas, ki je sovpadal s povečano demokratizacijo v Sloveniji ,je bil prelomen. Duh sprave je v Sloveniji rasel; vse pomembneje je bilo, da smo se vseskozi zavedali nujnosti enotnosti slovenskega naroda. Tudi izseljenci so naenkrat postali eno – nehali smo govoriti o političnih in ekonomskih izseljencih.
Takrat pa smo na SIM zaznali zanimiv fenomen. Ko je SIM začela poizkušati sodelovati s to zamolčano skupnostjo, le ta za sodelovanje ni kazala nobenega interesa.
In prav Andrej Rot je bil ključna oseba, na katero je SIM takrat polagala velike upe. Bil je predstavnik druge generacije političnih emigrantov iz Argentine. Rojen je bil 1953 že v Argentini. Končal je vsa šolanja v argentinskih šolah. Istočasno pa je obiskoval slovenski sobotni osnovnošolski in srednješolski tečaj. Študiral je filozofijo in pedagogijo na »Profesordo Superior Verbo Divino«, na jezuitski univerzi El Salvador pa je dosegel magisterij iz filozofije.
Bil je predsednik slovenske študentske organizacije SKAFD. Bil je tudi pobudnik in urednik študentskega glasila Druga vrsta. Poučeval je filozofijo in logiko.
V SKA (Slovenska kulturna akcija) se je včlanil leta 1980 ter bil njen tajnik do aprila 1988, nato pa tudi njen predsednik. Deset let je bil sourednik revije Meddobja, v času opravljanja tajniške službe pri SKA pa tudi urednik njenega glasila Glasa.
Članke, razprave, poezijo in prozo je objavljal v Drugi vrsti, Glasu SKA, Meddobju in drugih slovenskih publikacijah v Argentini. Občasno je sodeloval tudi z Ameriško domovino iz Clevelanda in Novo revijo iz Ljubljane.
Na srečanju PEN klubov na Bledu je leta 1989 imel uvodni referat na temo »Pisatelj in eksil«. Iz tistih časov se ga tudi dobro spominjam. Name je naredil velik vtis; začutil sem sporočenega ,svobodnega razmišljajočega človeka. Večkrat je bil na SIM in se pogovarjal z nami, posebej še s takratnim glavnim urednikom Rodne grude Jožetom Prešernom in sodelavko Heleno Dernovšek. Zdelo se mi je, da nam verjame oziroma, da čuti, da je Matica tudi njegova.
Foto; Obisk na SIM 1989. Od leve proti desni; Mitja Vošnjak predsednik SIM, Ciril Zlobec akademik in pesnik, Andrej Rot ter Janez Rogelj
Takrat je imel tudi odmevno predavanje na Društvu slovenskih pisateljev o zamolčani literaturi.
Še danes se spominjam, kako dobro je bilo obiskano to predavanje. Rot nas je vse presenetil z odprtostjo. Nismo začutili sovražnosti.
Leta 1991 se je odločil za preselitev v Slovenijo in bil tu najprej glavni in odgovorni urednik Slovenca (1991), nato kulturni referent pri Svetovnem slovenskem kongresu, leta 1993 pa je postal glavni urednik Radia Slovenija, ter 1995 direktor radijskih programov RTV Slovenije.
Tisto davno jutro 4. oktobra 1999 v Buenos Airesu nisem še začutil, še manj pa vedel, da njegovo tesno sodelovanje s SIM, ki med »njegovimi« v Argentini, ni bilo dobro sprejeto. O tem mogoče v mojem Kovčku kdaj kasneje.
Še sedaj pa se spominjam njegove misli v delu » V obljubljeni deželi« kjer je zapisal: Naši starši so odlično in uspešno opravili svojo nalogo. Pripovedovali so nam o svoji domovini, o deželi, ki je bila odvzeta njim in nam, zato so nam zagotavljali smiselnost prizadevanj za svobodno Slovenijo. Ta je torej tista obljubljena dežela, v kateri naj bi prenesli to, kar nam je najdražje; ljubezen do nje, do svobode, do resnice, do Boga.
Kovček 