Bilo je okoli leta 1960, ko so ljubljanski študentje, da so si pridobili denar za študij, raznašali mleko po mestu s tricikli.
Gospodinje so zvečer ali zelo zgodaj zjutraj pred vrata postavile prazno steklenico, ki jo je naslednje jutro , raznašalec zamenjal z polno. Takrat sem živel za Bežigradom, kjer vse ulice še niso bile asfaltirane in se je bližajoči tricikel slišalo, ko je bil od hiše še precej oddaljen. Bil je to prijeten ropot. Zvok polnih steklenica na triciklu je bil drugačen od zvoka praznih steklenic. Ko je raznašalec pripeljal pred hišo, je vzel v roke polne steklenice z njimi odšel od vrat do vrat in jih zamenjal z praznimi. Če je imela hiša veliko stanovanj je moral s seboj vzeti kar poln zaboj steklenic. Zaboji so bili izdelani iz pocinkanih debelih žic. Tudi tu je bil zvok tisti, ki je povedal ali je zaboj poln praznih ali polnih steklenic.
Vsekakor je bilo pobiranje praznih steklenic izpred vrat stanovanja in na njihovo mesto postavljanje polnih , vsaj zame, prijetna budnica.Steklenice so bile zaprte z aluminijastim zamaškom, pod njim pa je bil debel karton na katerem je bila vedno odlična smetana. Vem, da sem se s sestrama boril, da sem lahko obliznil ta zamašek.
Jogurt so fantje nosili v nižjih steklenicah oziroma kozarcih. Spominjam se, da so le te imele širši vrat in da na njem ni bilo aluminijastega zamaška ampak zgolj kartonasti pokrov pod njem pa je bilo kar nekaj gostega jogurta, ki se mi je zdel še boljši od mleka.
Takrat nismo vedeli za procente maščobe v mleku. Jogurt je bil samo eden. Ni bilo sadnih ali kakšnih drugih okusov. Mama je poleti sama delala kislo mleko. Takrat, poleti, smo jemali samo mleko.
Ko se spominjam teh časov oziroma juter se nasmehnem. Zdi se mi, da pogrešam ropot zabojev ( polnih in praznih) mleka in škripanja tricikla.
Ko grem čez dan, največkrat popoldne ali celo zvečer v blagovnico se počutim nelagodnega, ko hodim mimo neštetih vrst različnega mleka označenega z procenti maščobe. 36 vrst različnih sadnih jogurtov pa me sploh ne prevzame več.
Kovček 