Botri oziroma pobudniki za ustanovitev Slovenskega okteta so bili izseljenci, točneje ameriški Slovenci. Takoj po končani drugi svetovni vojni je med Slovenci v Združenih državah Amerike vzniknila ideja oziroma želja, da bi medse povabili pevsko skupino iz »starega kraja«. Želeli so si, da bi jim sinovi stare domovine prepevali domače slovenske ljudske pesmi in si na ta način znova obudili želje po združevanju ter obujanju skorajda izumrle pevske kulture med njimi.
Slovenska izseljenska matica je prevzela vse aktivnosti v zvezi z organiziranjem nastanka takšne skupine. Vprašanja v zvezi z zasedbo, do takrat v Sloveniji nismo imeli tovrstne skupine, je razrešil kar takratni Svet za prosveto in kulturo pri Ljudski republiki Slovenije (današnje Ministrstvo za kulturo), ki je razpisal avdicijo za sestavo komorne skupine osmih pevcev, po dva za vsak glas. Imenoval je tudi komisijo v sestavi: Rado Simoniti, dr. Valensa Vodušek, Radovan Gobec in Zorka Peršič kot predstavnica Sveta za prosveto in kulturo. Dana Hubad pa je kandidate spremljala na klavirju.
Na avdicijo, ki je bila 27. septembra 1951, je bilo povabljenih 38 pevcev, ki so že peli v Radijskem komornem zboru slovenske filharmonije in še nekaj zanesenjakov, ki so sloveli kot glasbeni strokovnjaki: Ciril Stani (bas) Lev Svetek (tenor), Cene Plevel (bariton), Milan Janovski (bariton), Miran Černigoj (bas), Andrej Jarc (tenor), Milko Skoberne(tenor) in Stane Petan (bas). Po dolgotrajni avdiciji, ki se je zavlekla v 28. september, se je v zgodnji jutranjih urah rodil Slovenski oktet v naslednji sestavi: Janez Lipovšek in Gašper Dermota kot prva tenorja, Božo Grošelj in Marij Kogoj kot druga tenorja, Tone Kozlevčar in Roman Petrovič kot baritona ter Artur Šulc in Tone Petrovčič kot basista.
Zanimivo je, do so tistega dne znali zapeti zgolj eno pesem- znamenito ljudsko – Pri farni cerkvici. Ime oktetu je izbral oziroma predlagal D. Valensa Vodušek.
Kovček 