Na občnem zboru SIM leta 1956 je Tone Seliškar ugotovil, da možnosti za množično vrnitev slovenskih izseljencev ni. »Le nekaj penzionistov se je pred meseci zanimalo za povratek iz ZDA v domovino, kamor jih vlečejo ugodnosti menjave tuje valute.« V tistem času se je v Sloveniji s pokojnino 50 dolarjev dalo lepo živeti, verjetno precej bolje kot v ZDA. Neodvisno od tega je SIM kmalu ustanovila odbor povratnikov, ki se je ukvarjal z eksistenčnimi vprašanji prvih povratnikov. Prek njega je SIM dosegla tesnejše sodelovanje z rojaki povratniki in utrdila vezi z mlajšimi generacijami pri njih.
V tej zvezi je podpredsednik SIM Tomo Brejc na občnem zboru dejal: »Matica rojakov ne vabi, naj se za stalno vrnejo v rojstno domovino, nikogar pa tudi ne odbijamo. Kdor pa se želi vrniti, mu je treba pojasniti, kaj se mu lahko nudi.« Predsednik SIM Ivan Regent pa je k temu dodal: »Povedati našim rojakom, ki prihajajo na obisk, da živimo za zdaj še v težkih razmerah, ni nobena sramota. Povejmo jim in pokažimo pa jim resnico: Doslej se nam je posrečilo napraviti to in to, v bodoče bomo napravili še veliko več. Naši izseljenci so morali, ko so se izselili v Ameriko, težko delati, da so si pridobili nekoliko boljšega življenja. Ko so tam odpirali nove rudnike, jim niso gradili hiš, niti šotorov jim niso postavili, ampak so spali v rudniški jami in to mesece in leta, preden so zgradili hiše, in to vse zato, da je postal rudnik rentabilen. Tega mi ne delamo, ker bi to bilo nečloveško. Zato, da so ZDA postale to, kar so, so delali celi rodovi, mnogih evropskih in amerikanskih narodov, in ne 10 let, ampak 100 let. Tudi pri nas v desetih letih več, kakor smo napravili, nismo mogli na noben način napraviti.«
V maju 1951 je SIM na obmejni postaji v Sežani prvič sprejela skupino ameriških Slovencev, ki so po dolgem bivanju v tujini prišli obiskat svojo rojstno domovino. Ta skupina nam je izročila prvi pisalni stroj – prvi, ki ga je SIM imela.
V tem letu je SIM organizirala tri skupinske izlete, ki se jih je udeležilo 66 ameriških Slovencev, ter krajši izlet za 100 francoskih Slovencev. Skupaj je bilo v letu 1951 pri nas približno 400 obiskovalcev. SIM si je prizadevala, da bi se jih čim več udeležilo organiziranih izletov.
V letu 1954 je Slovenijo obiskalo približno 1400 rojakov, od tega tudi 640 iz Francije ter 450 iz ZDA. SIM je organizirala obisk številne delegacije Progresivnih Slovenk Amerike ter Slovenske ženske zveze.
V tem letu je obiskalo Slovenijo v 19 skupinah 2270 izseljencev, od tega 500 iz ZDA. Prvikrat po vojni so Slovenijo obiskali tudi primorski izseljenci iz Argentine.
SIM je v prvih petih letih svojega obstoja prejela nad 10.000 dopisov in ugotavljala, da je bilo okrog 5000 obiskov rojakov iz raznih dežel. Skupaj s »Putnikom« je organizirala 17 izletov po Sloveniji in Hrvaški, ki se jih je udeležilo nad 5000 rojakov.
V letu 1961 je Slovenijo v 19 skupinah obiskalo 2270 izseljencev, od tega 500 iz ZDA, leta 1963 pa približno 2300 izseljencev. Iz evropskih dežel je v zadnjih dveh letih prišlo na obisk več kot 4000 rojakov. Večinoma so prišli iz ZRN z dvema posebnima vlakoma in v več manjših skupinah (polovica). Iz Francije so prišli v šestih skupinah – približno po 600 potnikov na leto. Preostali obiskovalci so bili iz Nizozemske in Belgije ter manjše število iz drugih evropskih dežel. Številke, ki jih navajam, niso popolne, še zlasti so pomanjkljive o evropskih izseljencih, ki so v čedalje večjem številu prihajali z lastnimi avtomobili in jih evidenca ne zajema. Pri številu obiskovalcev je treba omeniti tudi, da je med navedenimi le majhen del tistih, ki so bili v tujini zaposleni le začasno. Ti so obiskovali domače kraje v znatno večjem številu in večkrat na leto (skoraj ob vseh večjih praznikih). Če navedemo številko 10.000, se zavedamo, da smo vsaj približno zajeli vse.
Takrat (1964) smo ugotovili, da traja povprečno bivanje izseljencev v Sloveniji dva meseca. Izseljenci so bili tudi po mnenju Turistične zveze Slovenije najboljši turisti.
Iz Avstralije je v istem časovnem obdobju na Brniku pristalo le eno letalo. Vemo sicer, da je zelo veliko število rojakov iz tega dela sveta obiskalo domovino, vendar so Jatova letala pristajala v Beogradu ali Zagrebu, tako da o teh prihodih SIM ni imela evidence. Veliko izseljencev je pripotovalo tudi z avstralskimi letalskimi družbami iz Rima, Frankfurta ali od drugod. Tega leta je Slovenijo obiskalo približno 2300 izseljencev.
Organizirali smo osemdnevni izlet po Sloveniji za 35 ameriških izseljencev in štiridnevni izlet za 60 ameriških izseljencev na Otočec.
V dveh letih (1964–1965) je v turistični sezoni obiskalo domače kraje več kot 1800 izseljencev iz čezmorskih dežel, od tega je približno polovica iz ZDA, več kot tretjina iz Kanade, preostalo pa iz Latinske Amerike. V letu 1964 se je zlasti povečalo število obiskovalcev iz Kanade, saj jih je v staro domovino prišlo skoraj toliko kot iz ZDA (okrog 500). Med obiskovalci iz Kanade so bili večinoma povojni izseljenci. Veliko zaslugo za tako povečan obisk je imelo letalsko podjetje Adria Aviopromet iz Ljubljane, katerega čarterski poleti so postali zelo priljubljeni zlasti v Kanadi.
V okviru Izseljenskega tedna je leta 1965 predsednik Skupščine SRS Ivan Maček sprejel veliko število izseljencev z vseh celin.
V tem letu (1965) je v Ljubljano prvič prišel slovenski izseljenski par iz ZDA in se poročil na Kmečki ohceti, takrat že tradicionalni in najodmevnejši turistični prireditvi v Sloveniji. Mladoporočenca je spremljalo 180 turistov, ki so na Brnik prileteli s posebnim letalom. Za to prireditev se je tedaj začelo večati zanimanje tudi med našimi rojaki ne samo v ZDA, ampak tudi v Evropi in zlasti v Avstraliji.
Takrat ko turizem v naši deželi še ni bil močno razvit, so bili turisti iz čezmorskih dežel tako ali drugače povezani z izseljenstvom; bili so ali izseljenci ali pa njihovi sorodniki.
V letu 1972 je domovino z organiziranimi čarterskimi poleti iz ZDA obiskalo 5393 rojakov, iz Kanade 540, iz Avstralije 50 in iz Nizozemske 80, skupaj torej 6243 rojakov. To pa seveda ni realen prikaz, saj jih je veliko pripotovalo posamezno z rednimi letalskimi linijami (mimo organizacije SIM ali preostalih izseljenskih društev), tudi iz ZDA, od koder imamo še najnatančnejše podatke. Večina nosilcev najodgovornejših funkcij v državi je imela za probleme izseljencev vedno posluh, znala jim je prisluhniti in ceniti njihove napore pri ohranjanju slovenske kulturne identitete. Med organiziranim obiskom izseljence v Sloveniji vedno radi sprejmejo. Pri tem je bil posebno aktiven nekdanji predsednik države Milan Kučan, ki je zelo pogosto sprejemal njihove delegacije ali posameznike in se udeleževal
Kovček 