Te dni, točneje 12.maja, pred 60 leti so v Buenos Airesu v Argentini praznovali 25 obletnico« Gospodarsko podpornega društva Simbrom«. To je bil čas, ko je v Buenos Airesu delovalo več slovenskih društev sestavljeno predvsem iz primorskih in pa tudi prekmurskih izseljencev.Albert Gregorič je bil sin zavednega Primorca in velik up Gospodarsko podpornega društva in zato ni bil slučaj, da ga je društvo predlagalo za prejemnika štipendije, ki jih je takrat podeljevala Slovenska izseljenska matica.

Albert je v Ljubljani 3 leta študiral defektologijo. Prav tu na Matici je spoznal tamkajšnjo sodelavko Mileno Leban doma iz Bizovika pri Ljubljani. Po končanem študiju sta se odselila v Argentino. Žena Milena se je izredno dobro vključila v tamkajšnjo slovensko skupnost in bila dragocena delavka takratnega jugoslovanskega veleposlaništva v Buenos Airesu.

Navkljub relativnem zadovoljstvu z življenjem v Argentini sta se skupaj z sinom Alexom, ki se je med tem rodil, vrnila v Slovenijo. Milena se je ponovno zaposlila na Matici. Albert pa je vse bolj in bolj ugotavljal, da Slovenci radi poslušajo latino ameriški melos in je kot pevec takih napevov postajal vse bolj in bolj popularen. Kot mehiški gaucho ( ker je nosil mehiški sombrero) se je odmikal slovenski kulturi in postajal na nek način latino ameriški ambasador v Sloveniji. Alexu se je kmalu pridružila še sestra Iris in družina Gregorič je zavedno ostala v Sloveniji.

Pred pol stoletja si je Albert v daljni Argentini zavzemal za slovenstvo, slovenske pesmi. Žena Milena je zato, ker je bila njena slovenščina boljša od Albertove, nastopala na društvenih prireditvah. Iz priložene fotografije je razvidno, da je  bil Albert  že takrat vešč  javnega nastopa in je v Argentini  dostikrat v tekoči španščini navduševal Argentince za Slovenijo in njene lepote.

Med tem ko so živeli  v Sloveniji, je spomin na  bivanja v Argentini bledel, toda Albert je vedno več pel po špansko in se oblači lv tamkajšnje narodne noše. V prenekaterem kraju po Sloveniji je postajal ambasador, ne le argentinske, temveč tudi ostalih latino ameriških držav.

Zadnja leta življenja, umrl je leta 2009, je spet hodil na Slovensko izseljensko matico in me opozarjal, da preveč zanemarjamo predvojne primorske izseljence in njihove potomce.. Danes vidim, da je imel prav.

Na njegov željo svojci v Ljubljani niso organizirali   pokopa, temveč so njegov pepel raztrosili po morju.

Ko pišem te vrstice poslušam pesem »Vaya con Dios«…Alberto

• Argentina