Letos 3. junija je v Ljubljani umrl akademski slikar in grafik Polde Oblak. Verjetno so bili časi pandemije tisti, ki so vplivali na to, da je Polde odšel nekako neopazno. Do sedaj , vsaj naši generaciji, nepoznano občutje osamelosti je v marsičem vplivalo, da smo se kar neko sprijaznili z Poldetovim odhodom. Čeprav se je 12.junija na ljubljanskih Žalah, glede na pandemijo zbralo veliko tistih, ki so se želeli še zadnjič posloviti od Poldeta, pa se mi zdi prav, da se od Poldeta poslovim z nekaj več besedami. Predvsem glede na to, ker je bil Polde tudi rotarijec – član našega prvega Rotary kluba Ljubljana.
Rodil se je 8. februarja 1931 na Bledu. Tri leta pozneje se je družini pridružil še Slavko Oblak, ki je sledil Poldetovim umetniškim stopinjam in postal priznani kipar, ki živi in deluje v Nemčiji v Landshutu. Umetnost kot rokodelska obrt je bila bratoma položena v zibko. Oče tesar je fanta opremil z rokodelskimi znanji, ki so še kako nujna v slikarski panogi. Poldetova zgodnja leta pa ni zaznamovala le družina, ampak tudi druga svetovna vojna. V tem času je Polde kot 14-letni otrok pri igri izgubil desno roko in pol kolena. Ta invalidnost je spremenila Oblakov tok življenja in ga pripeljala do slikarstva, ki je bilo v tistem času ena od redkih možnosti, kjer je lahko poklicno uspel. Vztrajnost in jasna vizija sta Oblaka najprej peljala v Ljubljano na Akademijo za likovno umetnosti (1949) in nato naprej v München na Akademijo likovnih umetnosti (1956). V Ljubljani je končal specialko pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu. Takrat Polde ni mogel vedeti, da je bil njegov profesor predvojni član istega Rotary kluba kot bo Polde toliko desetletji kasneje.
München je bil Oblakov dom več kot polovico življenja, kjer se je poklicno izoblikoval in umetniško uspel. Na življenjski poti ga je spremljala in podpirala žena Marija, ki je bila nemškega rodu in priznana oftalmologinja v Münchnu. V srcu bavarske prestolnice se je Oblak uveljavil v fragmentističnem slikarstvu skupaj z italijanskim kiparjem Nicolom Biancom in madžarskim slikarjem Georgom Kressom. Skupaj so izdali Fragmentistični manifest (1966), zbirko del, ki je Oblaka proslavila kot nadobudnega evropskega modernističnega umetnika. Iz tega naslova je prejel več nagrad, med drugim zlato medaljo za avantgardno slikarstvo, grand prix Mediterranee Accademia d’Europa, Neapelj, Italija (1983).
Kasnejše obdobje je značilno po tem, da se pojavijo klasične tridimenzionalne slike.
Zadnja leta se je slikar Polde Oblak posvetil slovenskemu Krasu in njegovi krajini prav tako kot že pred tem njegovi kamniti arhitekturi z vaškimi vedutami, kamnitimi vodnjaki, portoni in dvorišči kraških domačij. Kraške motive je upodabljal tako v grafični tehniki kot tudi v tehniki olja na platno.
Polde je bil v Sloveniji razdvojen ; na Kras in na Gorenjsko. Leta 2007 je sežanski občini poklonil osem del. Leta 2013 pa Gorenjskemu muzeju v Kranju daroval like, risbe in grafike ter pejsaže motive münchenskih slikarjev 19. stoletja.
Pred nekaj leti se je vrnil v Slovenijo, kjer je zaton svojega ustvarjalnega življenja preživel umirjeno v pogovorih s sinovoma Leom in Emilom ter v opazovanju odraščanja svojih treh vnukinj; Lane, Emily in Ane Line ter vnuka Maxa.
Čeprav je redko obiskoval sestanke našega Rotary kluba pa smo ga bili vedno veseli. Deloval je tako domače . Ker ni imel desne roke in ker je v klubu navada, da se rokujemo je bilo marsikomu nerodno s svojo desno roko prijeti njegovo levo. Vsakomur je pri tem on pomagal in se pri tem smehljal. Ker sem v mladosti sabljal in v tem športu je običaj, da se po vsaki borbi rokuješ z levo roko ( v desni imaš ves čas floret) mi je bilo veliko lažje. Z lahkoto sem ga z levico pozdravil , začutil sem vedno močan odziv. Ko je vedno več hodil na Kras kamor sem se tudi sam vse pogosteje pomikal sva vedno govorila in usklajevala termine kdaj se »bova dobila na Krasu«. Vedno sva oba rekla ko bo cvetel ruj….
Ko se bom vozil iz Štorij proti Kazljam in ko bo na obeh straneh žarel ruj se bom zagotovo spomnil na mehkobo in prijaznost Poldeta.
Kovček 