Slovenska družina Jožefa in Marije Copot v Maitlandu je bila skromna in kot mravlje delavna, znana le bližnjim sosedom. Tudi med Slovenci v Avstraliji ni bila na posebno vidnem mestu, seveda je pa imela krog ožjih znancev in prijateljev, zlasti bližnjih rojakov iz domačega kraja. Bilo ji je usojeno, da je davnega 1957 leta, hitro po novem letu postala znana po vsej Avstraliji in še preko njenih mej.
Družina je štela devet članov, kmalu po usodnem dnevu jih je štele le še pet. Leta 1951 je bila Copotova družina med prvimi Slovenci, ki se je preselila v Avstralijo. Doma so bili iz okolice Ljutomera. Najprej sta oče in mati privedla je s seboj štiri otroke, dva dečka in dve deklici.
Najstarejša hčerka je v začetku ostala doma in je šele 1956 prišla za starši. V Avstralijo jo je pripeljala babica, ki je po hudi tragediji tudi za stalno živela s Copotovimi. Dva najmlajša otroka, deček in deklica, pa sta se družini rodila že v Avstraliji.
Kaj se je pravzaprav zgodilo tistega usodnega 2. januarja 1957 leta ,da je vsa avstralska javnost nenadoma govorila o tej družini.?
V Avstraliji je začetek leta najbolj vroče. Novoletne praznike večinoma preživijo ob vodi, največ ob bazenih, ki ga imajo mnoge hiše, imeli so ga tudi pri Copotovi. Tega dne so štirje Copotovi otroci pri kopanju utonili. Zgodilo se je to v okoliščinah, ki so ostale do neke mere nepojasnjene. Časopisje je zaneslo poročilo o nesreči v vse kote Avstralije in vsi so iskreno sočustvovalo s težko prizadeto družino. Ob množici prisotnih se je v soboto 5. januarja vršil pogreb. Mašo je imel slovenski duhovnik. Prisotni so občudovala starše, zlasti mater Marijo, ki je zgolj nemo stala ob odprtih grobovih.
Še danes se nekateri spominjajo tega žalostnega pogreba in sočustvujejo z družino, ki je lahko z tako veliko notranjo močjo sprejela tragedijo, kakršne po izjavah Avstralcev do takrat niso pomnili. Seveda je že veliko ljudi, tudi otrok, utonilo na tem kontinentu toda, da bi kar štirje iz ene same družine v eni sami uri izginili pod vodo, kaj takega ni bilo slišati.
Takrat je maloštevilna slovenska skupnost, ob iskrenem sožalju nad veliko izgubo Cipotovih, istočasno izražala tudi čestitke, da jih nesreča ni strla.
Kovček 