V Soboto, 7 avgusta 2021, smo se na ljubljanskih Žalah poslovili od Franca Stražarja. V 85. letu je tiho, tako kot je tudi živel, za vedno odšel diplomirani ekonomist iz Ljubljane. Poznal sem ga bežno . Največkrat sem ga srečeval na Cankarjevi ulici v Ljubljani, tja je prišel iz Rožne doline preko Tivolja. Tu in tam sva izmenjala kakšno besedo ali dve. Da se ga pa na ta način spominjam, sedaj teden po njegovi smrti, pa sta “kriva” njegova dva brata, ki sta, oziroma Jože še sedaj , živela na Švedskem. Predvsem z Jožetom se dobro poznava.
Franc je bil rojen v Škocjanu pri Domžalah. Z Jožetom sta bila del devet članske družine. Otroška leta je kot starejši brat preživljal pri stari mami, kar pa ni pomenilo, da ne bi z ostalimi brati gojil tesne stike.
France je po odhodu v pokoj izdal pesniško zbirko naslovom ”Zapoj tišina”. Iz nje sem izbral pesem: “Bratoma ob odhodu v tujino”.
Nekoč mi je pripovedoval, da je pesem napisal tisti dan oziroma večer, ko sta brata odšla na Švedsko. Rekel mi je:”ob slovesu mi je bilo hudo in odšel sem v hlev in ob spokojnih živalih, ki so se odpravlale počivat, napisal pesem”
Če morata, pojdita!
Če vama bo tujina dala
vse kar si želita,
nikar ne pozabita
na kraj,
kjer sta v pleničke še zavita
iskala mamino pomoč,
da bi besedo prvo izjecala.
Če vama je doma težko,
pojdita srečo v svet iskat.
Ko kruh postane vama pregrenak,
spet k sestri, bratom, mami se vrnita,
vrnita se nazaj v svoj dom razdrt,
na peč domačo pokramljat.
In zbogom zdaj!
In z mislijo na dom in na očetov grob
Hodita po deželi tuji.
Če druge ne,
Te misli naj privedejo oba nazaj.
Usoda je hotela, da je na Francetovem slovesu v Ljubljani bil samo še eden od dveh bratov, ki sta pred več kot pol stoletja odšla iskati srečo in boljšega življenja na daljni sever Evrope.
Kovček 