Mirko Jurak, redni profesor na oddelku za germanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, literarni zgodovinar in publicist, je bil izvoljen za predsednika SIM konec leta 1990 in je to funkcijo opravljal do začetka leta 1995.
Rodil se je leta 1935 v Ljubljani. Leta 1960 je diplomiral iz anglistike in rusistike in leta 1967 doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je od leta 1961 pa do 2010 predaval angleško in ameriško književnost; bil je predstojnik oddelka za germanistiko, dekan Filozofske fakultete in prorektor ljubljanske univerze. Kot gostujoči profesor je predaval na Drake Univesity v ZDA, na številnih evropskih univerzah in v Avstraliji. Doma in v tujini je objavil vrsto odmevnih razprav in študij tudi o književnem ustvarjanju slovenskih izseljencev v ZDA, Avstraliji in Kanadi. Poleg učbenikov, knjig razprav, esejev in kritik je uredil zbirko avstralskih novel Mavrična ptica ter zbornika razprav Australian Papers in Cross-Cultural Studies). Raziskoval je književno ustvarjanje slovenskih izseljencev na angleškem govornem območju. Pisal je o Louisu Adamiču, Ani Praček – Krasni, o avtobiografskih delih Ivana Kolbla in Mary Molek, o dramatiki Etbina Kristana, prozi Ivana Dolenca, dramah Johna Krizanca, o pesniškem opusu Franka Tomšiča idr. Poleg njegovih monografij so iz zadnjega obdobja njegovega delovanja pomembne uvodne študije k devetim novim izdajam Shakespearovih dram v prevodu Milana Jesiha, kakor tudi prvi prikaz slovenske izseljenske književnosti v Kanadi. Umrl je v Ljubljani 2014.
Njegova zasluga je, da se je tudi vrsta mlajših znanstvenikov in raziskovalcev pričela ukvarjati z vprašanji slovenske književnosti in kulturnega ustvarjanja med našimi rojaki po svetu. V njegovem mandatu si je SIM prizadevala za sprejetje: ZakonaoSIM oz. zakona o delih slovenske narodnosti in osebah slovenske narodnosti, oziroma pripadnosti v tujini.
SIM si je prizadevala, da bi v slovenskem javnem mnenju prišlo do ugotovitve, da Slovenija potrebuje stalen in uravnotežen odnos do Slovencev po svetu. Menjavanje vlad in njihovih politike glede na posamezne koalicijske skupine strank, to permanentnost in uravnoteženost niso omogočale. Primeri iz do takrat prvih dveh slovenskih vlad so to jasno pokazali, zato si je SIM prizadevala, da bi zakon omogočil dejansko, izven strankarsko in dolgoročno sodelovanje na temeljnih principih, ki bi bili sprejeti na nivoju skupščine, oziroma državnega zbora. To je bilo toliko bolj pomembno, ker je že takrat bil glavni vir financiranja SIM država in ki bi tak zakon omogočil stabilen vir financiranja. SIM je pri teh prizadevanjih vodil pozitivni primer na Hrvaškem, kjer je hrvaški sabor sprejel zakon o hrvaški matici izseljencev in ji omogočil zanesljiv in stalen trend razvoja prisotnosti med Hrvati v svetu. Žal nam v Sloveniji to ni uspelo.
Kovček 