Ko je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu in zamejstvu imel svoje prostore na Železni cesti v Ljubljani, blizu železniške postaje, so imeli na častnem mestu postavljen kip Jožeta Stražarja, ki predstavlja ptico. Kip darilo avtorja uradu je pravilnih oblik kip in čistih linij. Kamen je bel, nežen, a kljub belini ni hladen. Kip je postavljen na visok podstavek, tako da se zdi, da ptica gleda na bližnjo postajo, polno železniških tirov, ki vodijo na različne strani. Dozdeva se, da bo zdaj zdaj poletela. Tako je zares pred štirimi desetletji »poletel« Jože Stražar.
Čeprav je bil rojen blizu Ljubljane – v vasi Škocjan pri Domžalah in to na predvečer druge svetovne vojne, ni užival dobrobiti bližnjega mesta. To je bil krut čas, poln odrekanja. Poprijeti je moral za vsako delo. Tako je med drugim delal tudi v Delamarisu v Izoli in v Agrokombinatu Emona v Ljubljani. Dela poklicnega voznika so ga gradila in oblikovala v širokega odprtega človeka. Kar tako, iznenada, nekega lepega dne, ko so se sodelavci med malico pogovarjali, kam bo kdo odšel na dopustu, je Joža nenadoma rekel »Jaz pa grem na Švedsko«. In je tudi odšel.
Takoj se je vanjo zaljubil. Ko se je po končanem dopustu vrnil domov, je v službi dal odpoved, prodal »fičota in si dejal: «Mlad sem, nekaj mesecev spoznavanja sveta mi bo samo koristilo« in se odpeljal z železniške postaje v Ljubljani proti Švedski, kamor ga je pospremilo pet bratov.
To je bilo davnega leta 1965. Zelo hitro, potem, ko se je za stalno naselil na Švedskem, se je začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom. Najljubši materiali som mu bili les in keramika, pa tudi bron. V letih 1973-1977 se je privatno izpopolnjeval pri umetniku Kegu Haberju v Sodertaliju. Sprva so ga navdihovale usode paraplegikov. Navduševala ga je njihova moč, vztrajnost, da se navkljub stanju v kakršnem so se znašli, veselijo življenja. Njihova volja do življenja in veselje nad drobnimi uspehi sta ga navduševala in ganila.
Nove okolje, v katero se je hitro in dobro vključil je bilo drugačno od tistega, ki ga je zapustil v Sloveniji. Švedi niso povzročili nobene vojne. V nobeni od zadnjih dveh svetovnih vojn niso trpeli. Imeli so čas za svoj nemoten razvoj, za civilizacijo in tudi za kulturo. Pred dobrimi stotimi leti je bila Švedska ena od revnejših držav v Evropi, danes pa sodi med najbolj razvite dežele sveta.
Jože Stražar je kmalu ugotovil, da njihov napredek ne temelji le na tem, da niso imeli vojn, temveč tudi v njihovi neverjetni disciplini in delavnosti. In to je Stražarja najbolj prevzelo. Nadaljeval je s svojim izpopolnjevanjem. Od leta 1978 pa do 1979 je obiskoval St. Eriks Folkhogskola v Stockholmu. Leta 1981 je končal Konsthogskolan Idu Loven v Stockholmu. Med tem pa se je dodatno izobraževal na Konst Fack v Stockholmu in kot izredni študent na Jungliaga Konsrhogskolan, prav tako v Stockholmu.
Vsa svoja dolga desetletja bivanja na Švedskem se je povezoval s Slovenijo oziroma slovenstvom. Bil je reden gost slovenskih društev na Švedskem. Čeprav se je na nek način razlikoval od večine rojakov, ki so svoj vsakdanji kuh služili na drugačen način, praviloma v industriji, se je njimi rad družil. Prav kultura jih je povezoval. Prizadeval si je, da bi se Slovenci na Švedskem še bolj organizirali in sodelovali z matično domovino Slovenijo. V tem času se je dodatno izobraževal tudi na Likovni akademiji v Ljubljani. Aktivno si je prizadeval za kulturno izmenjavo med obema državama in rudi širše. Vedno si je želel, da bi slovenski umetniki z vsega sveta prispevali svoja dela, kipe in slike za posebno likovno razstavo, ki bi potem potovala po svetu. Ta razstava bi vključevala nove umetnike, ki so še nepoznani in ustvarjajo izven Slovenije, a se še vedno čutijo Slovence. Taka razstava bi ponesla slovensko ime po vseh kontinentih. To mu je deloma tudi uspelo, saj je bil sredi osemdesetih let eden izmed organizatorjev velike slikarske razstave v Cankarjevem domu, na kateri so sodelovali Slovenci, ki so takrat ustvarjali izven Republike Slovenije. Prepričan je , da je Evropa in s tem tudi Švedska, pravzaprav neka razširjena Slovenija.
V duhovnem smislu je začel še bolj pogosto obiskovati Slovenijo. Ob teh obiskih ni točno vedel, ali se poslavlja ali pozdravlja. Štiri desetletja stalnega vračanja v Slovenijo, v svoj rojstni kraj, na obiske k sorodnikom in prijateljem na eni strani, na drugi pa pripovedovanje o dogodkih v Sloveniji svojim sosedom., prijateljem sodelavcem v Stockholmu, vse toga je zaznamovalo. Postal je globalist v pozitivnem smislu. Dodatna izobraževanja so ga vodila še v Rusijo, Italijo, Avstrijo, na Norveško, v Dominikansko republiko ter na Kitajsko in Japonsko. Ta postavljeno st v prostor, ki je širok, ki nima meja ki ga z lahkoto obvlada le ptica, se mu je pokazala že pred mnogimi leti, ko je oblikoval[JR1] glinasto ploščato čutaro za vodo, napisana besna katerih je bil v grobih potezah upodobljen relief sveta prekrit z redkimi oblaki, nad njimi pa bela ptica v letu. Na drugi strani čutare pa je bila v vseh jezikih sveta nakisana beseda mir. Na spodnji fotografiji je čutura na omari za Jožetom Stražarjem in Janezom Rogljem.
Stražarjeva življenjska razprostranost se kaže tudi v seznamu krajev njegovih razstav. Poleg Švedske in Slovenije, kjer se je kar nekajkrat predstavil na čudovit način, je razstavljal tudi v Londonu, Parizu, Budimpešti in Tokiu. Njegov opus obsega olja, grafike in kipe, predvsem abstraktne odlitke iz brona, pri katerih se odraža občudovanje orientalskih umetnosti, predvsem kitajske in japonske. Začetno navdušenje nad handikapiranimi je preraslo v občudovanje športnega udejstvovanja, ki se kaže predvsem pri figuraliki v številnih gibalnih in športnih motivih, predvsem v najnovejših Stražarjevih delih.
Slovenci imamo po svetu kar nekaj pomembnih ustvarjalcev, posebej v zamejstvu in preko oceana v Združenih državah Amerike. Težko bi izdvojili koga, ki bi ga posebej izpostavil. Pri kiparjih je to malce lažje, pa ne zato, ker bi jih bilo manj, temveč zato, ker Jože Stražar s svojo čistostjo in razpoznavnostjo pove največ. Njegova dela so najbolj slovenska in istočasno najbolj univerzalna. K temu je prav gotovo veliko pripomoglo njegovo stalno gibanje s severa na jug. Tako kot se bele ptice stalno premikajo: pozimi na jug, poleti na sever, tako tudi Stražar stalno potuje. Za ptice ne moremo trditi, da se izselijo in potem vračajo domov, isto velja za Stražarja. Ptice se premikajo za svetlobo, za toploto. Enako dela tudi Jože Stražar- Želimo mu , da bi to delal še mnogo, mnogo let. Na ta način bomo tudi mi, občudovalci njegovih del postali del globalnega sveta brez meja in brez delitev.
Ko se je Jože 1965 prvikrat vrnil z »dopusta« na Švedskem je bil v Sloveniji le malo časa. Le toliko, da si je uredil »papirje« za ponovni obisk na Švedskem, ki je trajal dalj časa. Toda vsaj dvakrat na leto, v začetku, kasneje pa še pogosteje, se je vračal v Slovenijo. S svojo soprogo Sumiko, katera je japonskega porekla, sta rada obiskovala Slovenijo. Oba umetnika, Jože kipar Sumiko slikarka sta v po celi Slovenija skupaj api posamezno organizirala razstave. Za Sumiko lahko rečemo, da se je zaljubila v Slovenijo.
Zato ni presenetila njuna odločitev, da sta v starem delu Kranja kupila staro hišo, jo obnovila v skladu z strogimi arhitekturnimi zahtevami in si v njej zgradila galerijo in tudi v nadstropju lastno stanovanje.
Že pred tremi leti je v Stockholmu prodal oziroma oddal svoj svoj atelje.
Slučajno sem bil poleti 2018 prav takrat v Stockholmu in sem bil priča, kako mesto Stockholm skrbi za enakomerno razpršitev vseh človekovih dejavnosti . V vsakem tudi povsem stanovanjskem predelu mesta je predviden stanovanje oziroma atelje za umetnike različnih dejavnosti in mnogoterih nacionalnosti. Poleg rednega plačevanja najemnine in ostalih stroškov, se je Jože zahvalil mestu tako, da je v naselju, kjer je bil njegov atelje postavil svoj kip, ki bo tam stalno spominjal na dejstvo, da je v obdobju od 1989 pa do 2018 tukaj ustvarjal umetnik Jože Stražar.
Ker je moral Jože do določenega datuma izprazniti atelje, se je nenadoma postavilo vprašanje: kam z rezultati tridesetletnega dela v kiparstvu? V Kranj, v prav kar obnovljeno hišo, je potrebno organizirati kar veliko prevozov, večino del se ne bi prodalo oziroma se jih Jože ne bi rad odpovedal.
In kot je po navadi v življenju običajni rek za take primere: » za prvo silo bo v redu« je na obrobju vrta prijetne hiše blizu centra Stockholma.
Jože postavil lično leseno hišico v katero je z muko postavil vse svoje kipe, medalje,… ki jih je v dolgih desetletjih napravil na Švedskem.
Upamo lahko le, da bo kmalu nastopil čas, da se bo večina kipov pripeljalo v Kranj. Jože je že kar krepko zakorakal v osemdeseta leta življenja. Mesto Stockholm bo morda zainteresirano za eno največ dve deli ,umetnika, ki je ustvarjal v Stockholmu. Na Švedskem je premalo slovenskih društev, da bi v njih postavili Jožetove kipe. Slovensko veleposlaništvo v Stockholmu je majhno, pa tako in tako že imajo kakšno Stražarjevo delo.
Kovček 