Konec oktobra letos je v Pristavi pri Novi Gorici v visoki starosti (96 let) umrl Karl Bonutti, ekonomist in diplomat. Bil je eden prvih izseljencev in znanstvenikov, ki sem jih spoznal, še preden sem začel delati na Slovenski izseljenski matici.
Ko je leta 1989 ljubljanska univerza slavila 70. obletnico delovanja, je na pobudo Fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN) organizirala srečanje 40 slovenskih raziskovalcev-intelektualcev, ki so delovali in raziskovali na različnih univerzah sveta. Srečanje je potekalo v prostorih ljubljanskega SMELTA, ki je takrat v Bežigradu v Ljubljani imel moderno in lepo stavbo z ustreznimi prostori za takšne vrste srečanj.
V tistem času še nismo govorili o ‘tretji univerzi’, čeprav so se takrat v Raziskovalni skupnosti Slovenije že začela razmišljanja o tem, da Slovenija razpolaga, poleg obeh univerz (ljubljanske in mariborske), še s široko plejado profesorjev različnih usmeritev, ki delujejo po svetu. Teh je bilo toliko, da bi lahko vzpostavili še eno – tretjo univerzo. Mnogo let kasneje je Svetovni slovenski kongres v svoj delokrog vključil prav to kategorijo Slovencev po svetu in začel organizirati različna srečanja znanstvenikov. S časom je to postala glavna dejavnost Svetovnega slovenskega kongresa.
Vendar leta 1989 o tem še ni bilo govora. Takratni dekan FSPN, prof. dr. Ernest Petrič, je nanizal vrsto razlogov za srečanje, ki naj bi po njegovem mnenju rodilo sadove pri vzgoji znanstvenikov in bodočih rodov študentov, ki so temelj napredka.
Že takrat je opozoril na dejstvo, da je bilo v povojnem obdobju ‘realnega socializma’ storjenih veliko krivic različnim osebam, ki doma niso mogli v dovolj veliki meri razvijati svojega intelektualnega potenciala. Istočasno slovenska družba, tako takrat kot danes, ni imela možnosti ustvariti pogojev, ki bi preprečili ‘beg možganov’. Ni bilo realno pričakovati, da se bodo slovenski raziskovalci, ki so si v tujini ustvarili pogoje za nemoten znanstveni razvoj, trajno vrnili domov. Zato je bilo po njegovem mnenju nujno, da Slovenija, takrat še republika v Jugoslaviji, v svoje znanstveno okolje vključi tudi znanstvenike in raziskovalce, ki bi občasno sodelovali z domačim okoljem, brez nerealnih ‘želja’ po stalni vrnitvi domov.
Zanimivo je, da je bil v delovnem predsedstvu tega srečanja, poleg prof. dr. Janeza Peklenika, rektorja ljubljanske univerze, dekana FSPN dr. Ernesta Petriča in prof. Tineta Hribarja (FSPN), prav prof. dr. Karl Bonutti z Cleveland State University iz Clevelanda.
Mislim, da je sedaj, ko nas je zapustil prof. Bonutti, čas, da si podrobneje pogledamo njegov življenjepis, kot je opisan v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu.
Osnovno šolo je obiskoval v Gorici, gimnazijo pa opravil v malem semenišču v Gorici in na Reki (1939–44), ter v slovenski klasični gimnaziji in liceju v Gorici (1944–47), kjer je maturiral. Po maturi se zaradi aktivnosti v katoliških krogih in nasprotovanja komunizmu ni vrnil v Slovenijo, ampak se je vpisal na univerzo v Fribourgu v Švici, kjer je leta 1950 magistriral iz političnih ved in ekonomije. Po magisteriju je kot politični izseljenec z ženo odšel v New York, kjer pa ni dobil dogovorjenega dela, zato sta se preselila v Cleveland. Tam je med letoma 1951 in 1958 delal v tovarni, medtem ko je leta 1957 magistriral iz ekonomije na Case Western Reserve University. Leta 1969 je iz socialne ekonomije doktoriral na univerzi v Fribourgu. V letih 1959–65 je poučeval sociologijo in ekonomijo na Notre Dame College v Clevelandu, med letoma 1965 in 1994 pa je bil asistent, docent ter izredni in redni profesor ekonomije na Cleveland State University. Med letoma 1960 in 1967 je predaval še na Kent State University, Ohio State University in John Carroll University. V letih 1979–86 je bil pomočnik za povezavo med mestno upravo in visokim šolstvom župana Georgea V. Voinovicha v Clevelandu.
Spominjam se, da je bil prof. Bonutti v Clevelandu ključna oseba za mlade raziskovalce in profesorje iz Slovenije, ki so prihajali v ZDA (dr. Rupel, dr. Genorio, dr. Klemenčič). Vsi so se sklicevali nanj kot na znanstvenika, ki se sicer ‘zaradi komunizma’ ni mogel vrniti v domovino, vendar nikakor ni odklanjal Jugoslavije in s tem tudi socialistične Slovenije. Na takratni RSS (Raziskovalna skupnost Slovenije) je bil to eden ključnih razlogov, da so omenjeni in drugi bili deležni sofinanciranja iz Slovenije za izpopolnjevanje pri prof. Bonuttiju.
Po osamosvojitvi Slovenije je bil v letih 1992–98 častni konzul RS za Ohio in med letoma 1998 in 2002 slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu. V devetdesetih letih 20. stoletja je bil gostujoči profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju. Leta 1994 mu je Cleveland State University podelila naziv profesor emeritus.
Takoj po prihodu v Cleveland je postal aktiven v slovenski skupnosti. Deloval je v Katoliški akciji in bil njen zadnji predsednik, med letoma 1955 in 1965 pa soustanovitelj in predsednik Marijine legije. Leta 1953 je organiziral sobotne šole pri sv. Vidu v Clevelandu. V katoliških in cerkvenih združenjih v Clevelandu je med drugim sodeloval s škofom Gregorijem Rožmanom in se z njim zbližal. Ko so začele narodnostne skupine v ZDA ustanavljati t. i. heritage foundations, je bil leta 1975 soustanovitelj in kasneje deset let predsednik Slovenian American Heritage Foundation, ki je povezala predstavnike predvojne in povojne emigracije, organizirala pouk slovenščine na clevelandski univerzi in slovenske kulturne prireditve, hkrati pa se zavzela za kulturne stike s Slovenijo in gostovanja slovenskih umetniških skupin v Clevelandu. Leta 1972 je ob razglasitvi kongresnega zakona o etničnih dediščinah na Cleveland State University organiziral prvo vseameriško konferenco na temo etničnih študij in bil med letoma 1974 in 1994 vodja oddelka za etnične študije na univerzi, ki je pod njegovim uredništvom izdala dvajset monografij o etničnih skupinah v Clevelandu. Aktivno je deloval v organizacijah, ki so povezale številne etnične skupine (bil je član odbora in dve leti predsednik International Services Center za pomoč novim naseljencem, član in v letih 1985–92 predsednik odbora afroameriške Consumer Protection Association za pomoč revnim in član vladnega odbora za etnične študije). Posebej se je zavzemal za vzpostavitev vezi med Cleveland State University in univerzami na Poljskem in v Sloveniji. Med letoma 1986 in 1991 je spodbudil dogovor med Cleveland State University in ljubljansko univerzo o programu izmenjave profesorjev in asistentov ter med letoma 1988 in 1991 organiziral vsakoletni trimesečni tečaj ‘Slovenian in Perspective’, ki so ga vodili predavatelji iz Slovenije. Plod njegove pobude je bil tudi večletni program študija za mlade slovenske in jugoslovanske poslovneže. V času osamosvajanja Slovenije je sodeloval pri ustanovitvi Alliance of Slovenian Americans, ki je podprla Majniško deklaracijo, leta 1990 pa postal član odbora United Americans for Slovenia, ki je podprl slovensko osamosvojitev. Ko je bil veleposlanik pri Svetem sedežu (imenovan leta 1998), je leta 2001 uspešno posredoval pri pogajanjih o sporazumu med Slovenijo in Svetim sedežem. Leta 2002 se je preselil v Slovenijo. Bil je tudi častni konzul RS v Clevelandu (imenovan leta 1992).
Kovček 