Spominjam se besed slovenskega arhitekta Marjana Ocvirka, ki je umrl pred štirimi leti. Ocvirk je bil profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, in v svojih izjavah se je večkrat ironično izrazil o “špegel fasadi,” ki je postala prevečkrat uporabljena metoda pri oblikovanju steklenih fasad hiš. Po njegovem mnenju je v Ljubljani preveč stavb, še posebej visokih, oblečenih v steklo, s ciljem pridobivanja na mestnosti ali celo velemestnosti. Ocvirk je poudarjal, da arhitekti pri ustvarjanju steklenih fasad pogosto pozabijo na to, kako bodo te fasade izgledale čez nekaj let, ko se bomo naveličali videza takšne stavbe. Menil je, da bodo takšna območja postala monotonija in celo dolgočasna.
V svojem “kovčku” sem našel izjemno lepo fotografijo Leona Dolinška z naslovom “Narodna banka”. V preteklih objavah na Facebooku sem že delil nekaj njegovih fotografij, zato je zdaj čas, da omenim enega najboljših slovenskih fotografov. Leon Dolinšek se je rodil 30. junija 1932 v Crikvenici na Hrvaškem in umrl 31. januarja 2009 na Golniku. Leta 1952 je končal Srednjo tehnično šolo v Beogradu. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je postal fotoreporter pri časopisu Delo, kjer se je profesionalno posvetil fotografiji. Pozneje je objavljal tudi v reviji Tovariš, kjer je zasledoval novosti tujih revij in slovensko reportažno fotografijo povzdignil na raven, primerljivo z vodilnimi evropskimi revijami. Njegove reportažne fotografije so se osredotočale predvsem na žanrske prizore, še posebej na ljudi z ulice.
S svojim prihodom v ljubljansko Dramo je Dolinšek svež veter prinesel tudi v gledališko fotografijo. S posebnim občutkom je pristopal k igri in igralcem, prestopil je gledališki portal in z dinamičnimi fotografijami obogatil gledališko dokumentacijo. Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo fotografije s snemanj filmov, pri čemer je tesno sodeloval s filmskim režiserjem M. Klopčičem. Dolinšek je prav tako vstopil v ateljeje slovenskih kiparjev in slikarjev ter ustvaril izjemne portrete.
Čeprav je od nastanka fotografije minilo nekaj časa, v njej lahko še vedno prepoznamo, kaj je Dolinšek želel izraziti. Pogled iz ozke Nazorjeve ulice na pročelje Narodne banke prikazuje mestno podobo Ljubljane tistega časa, še preden so steklene fasade postale pogoste. Nazorjeva ulica iz tistih časov se do danes ni veliko spremenila, s pločniki, ki so izginili in so zdaj namenjeni predvsem pešcem. Impozantna pročelja banke, še posebej stebri, dajejo sliki mestno eleganco. Najzanimivejši element na fotografiji Dolinška pa je odsotnost Široke ulice (nekdanje Titove ceste). Fotografiji je uspelo prikazati dvigovanje v višino, kjer se ta višina, čeprav ni primerljiva z nebotičniki na Manhattnu v New Yorku, izkaže za ravno pravšnjo za Slovenijo.
Kovček 