Valentin Brecelj je bil mož, ki je v sebi nosil zgodbe dveh celin, dveh imen in neštetih spominov. Rodil se je 17. januarja 1928 v vasi Ustje v Vipavski dolini, kjer so mu ob rojstvu dali ime Valentin Fakuč. Njegova življenjska pot pa ga je vodila daleč stran, na drugo stran sveta, v Avstralijo, kjer je prevzel priimek svoje matere in postal Valentin Brecelj. Vendar ni nikoli pozabil svojih korenin.
Ko je leta 1976 postal član Slovenskega kluba Jadran, si ni mislil, da bo nekoč njegov predsednik. Klub je bil zanj mnogo več kot zgolj prostor druženja – bil je košček domovine, kjer so Slovenci ohranjali jezik, kulturo in tradicijo. Postal je učitelj v dopolnilni šoli, tajnik, podpredsednik, nato pa je v letih 1992–1994 s predanostjo in ponosom vodil Jadran kot njegov predsednik. Bil je skrbnik knjižnice kluba, ki je nosila ime Srečka Kosovela, saj je tudi sam dolga leta delal kot knjižničar v Sunshine City Library. Ljubezen do knjig in znanja je bila neločljiv del njegovega značaja.
Valentinovo srce je bilo veliko, a tudi preizkušeno z bolečino. Njegov sin Valentin je leta 1982 v Londonu izgubil življenje v prometni nesreči, kar je pustilo globoko rano, ki se nikoli ni povsem zacelila. Ko je avgusta 2016 v domu Estia Health Nursing Home v Ardeerju umrla njegova žena Halina, je ostal sam s spomini. Le nekaj mesecev kasneje, 29. januarja 2017, je v istem domu sklenil svojo življenjsko pot tudi on. Njegovo telo je bilo darovano znanstvenim raziskavam – še zadnje dejanje njegovega nesebičnega duha.
Pogrebno slovo so mu pripravili 9. februarja 2017 v prostorih pogrebnega zavoda Nelson Brothers v Sunshine. Ni bilo groba, ni bilo spomenika, a Valentin Brecelj ni ostal pozabljen. Njegova dediščina živi v besedah, ki jih je zapisal v zborniku Slovenskega kluba Jadran, v knjigah knjižnice, za katero je skrbel, v generacijah otrok, ki jih je poučeval, in v vseh, ki so ga imeli čast poznati.
Njegova zgodba je zgodba o zvestobi – domovini, jeziku, družini in prijateljem. Valentin Brecelj je živel preprosto, a bogato življenje, v katerem ni nikoli nehal verjeti v moč znanja, skupnosti in slovenske besede. Spomin nanj bo ostal svetel in topel kot stranice knjige, ki jih je tolikokrat obračal.
Kovček 