Foto: Simbolna ilustracija UI
Zofija Pavletič je bila rojena 12. aprila 1912 v Dobravi pri Prvačini na Primorskem kot tretja izmed osmih otrok. Njeno otroštvo je zaznamovalo življenje v veliki družini, kjer so se otroci učili delavnosti, vztrajnosti in medsebojne pomoči. Domača Primorska je bila v tistih časih pod Italijo, mnogi mladi so iskali boljše priložnosti v tujini, in tudi Zofija je kmalu stopila na pot emigracije.
Pri rosnih osemnajstih letih se je odločila za pogumno spremembo in odšla k svoji teti v Aleksandrijo v Egiptu. V tujem svetu, daleč od domačih krajev, si je ustvarila novo življenje in se zaposlila kot krojačica in šivilja. Njene roke so spretno oblikovale tkanine v prelepa oblačila, kar ji je prineslo spoštovanje in ugled. Njena umetelnost in natančnost sta jo kmalu naredili cenjeno mojstrico svojega poklica.
Leta 1937 je v Aleksandriji spoznala Stanislava Pavletiča. Med njima se je hitro spletla močna vez in že dve leti pozneje, februarja 1939, sta si obljubila zvestobo v zakonu. V Egiptu sta se jima rodili hčerki Marija Tereza in Danica Antonija, družinsko življenje pa je bilo polno izzivov in sprememb, ki jih je prinesel čas.
Po drugi svetovni vojni se je začel Egipt hitro spreminjati in mnoge evropske družine so se odločale za novo selitev. Tako sta se tudi Zofija in Stanislav leta 1952 z družino preselila v Avstralijo in si novi dom ustvarila v Moorabbinu predmestju Melbourna Kljub selitvi v oddaljeno deželo je Zofija ostala zvesta svojemu poklicu – še naprej je s spretnimi rokami ustvarjala čudovita oblačila in postala priznana krojačica. Njeno delo je bilo cenjeno, njena delavnost pa je nvdihovala mnoge.
Leta so minevala in Zofijina družina se je širila – hčerki sta odrasli, prišli so vnuki in pravnuki, ki so ji prinašali veliko veselja. A življenje ji ni prizanašalo. Dolga leta je bolehala, zadnji meseci pa so bili posebej težki, saj je njeno telo počasi pešalo. 22. marca 2000 je v bolnišnici v Box Hillu tiho zaspala za vedno.
Slovo od Zofije Pavletič je bilo ganljivo. Za seboj je pustila moža, hčerki, sestre, štiri vnuke in dva pravnuka, ki bodo ohranjali njen spomin in ponosno pripovedovali zgodbo o njej – ženski, ki je z neomajno voljo, delom in ljubeznijo ustvarila novo življenje na tujem, a vedno v srcu nosila domovino.
Kovček 