Carlotta Kaučič, rojena decembra 1900 v Dornberku na Goriškem, je svoje življenje prepletla z usodo mnogih Primork, ki jih danes poznamo pod imenom aleksandrinke. Njena življenjska pot – od mirnega kraja med vinogradi, skozi vrtinčasto mešanico kultur v Egiptu, vse do migrantskega vsakdana v Avstraliji – pripoveduje zgodbo o pogumu, iskanju dostojnega življenja in tihem žrtvovanju za družino.
Po poroki se je skupaj z možem odločila za odhod v Egipt. Takrat je bila italijanska oblast na Primorskem vse bolj zatiralska – fašistična politika je omejevala slovenski jezik, zatirala narodno identiteto in gospodarsko utesnjevala slovenske družine. Za mnoge je Egipt, predvsem Aleksandrija in Kairo, pomenil priložnost za boljše življenje. Tam so že živeli in delali mnogi rojaki, ki so pomagali novoprišlekom pri iskanju stanovanja, zaposlitve in socialne opore.
Egipt v tistih desetletjih – od konca 19. stoletja pa vse do 1950-ih – je bil prav poseben svet. Pod britanskim vplivom, a z močno francosko kulturno prisotnostjo in domačo egiptovsko elito, so mesta kot Aleksandrija postala kozmopolitska središča, kjer so sobivali Arabci, Grki, Armenci, Italijani, Judje, Maltežani – in tudi Slovenci. Aleksandrija je bila v tem času eno največjih sredozemskih pristanišč, gospodarsko središče in kulturni kalejdoskop. Prav tam je našla svoje mesto tudi Carlotta.
V Egiptu je skupaj z možem in pozneje z otrokoma Julijanom in Alojzom preživela vrsto let. Delo je bilo naporno, življenje tujca ni bilo lahko, a so si s trudom in poštenostjo ustvarili boljši položaj, kot bi ga imeli v domovini pod fašizmom. Alekdandrinkam, med katerimi je bilo veliko žensk iz Goriške in Vipavske doline, se je Carlotta pridružila kot ena tistih, ki so v tujini ne le delale, ampak gradile celotno družinsko prihodnost.
Po drugi svetovni vojni pa so se razmere v Egiptu začele dramatično spreminjati. Z razglasitvijo republike leta 1952 in prihodom predsednika Gamala Abdela Naserja je država stopila na pot nacionalizma in odpora proti kolonialnemu vplivu. Po Sueški krizi leta 1956, ko je Egipt nacionaliziral Sueški prekop in izbruhnil spor z Veliko Britanijo, Francijo in Izraelom, se je odnos do tujcev v Egiptu zaostril. Evropejci – še posebej tisti brez egiptovskega državljanstva – so čez noč postali nezaželeni. Tisoči so bili prisiljeni zapustiti Egipt, zapustiti domove, posle, spomine.
Tudi družina Kaučič je bila med njimi. Najprej je v Avstralijo odšel sin Julijan, nato pa še starša Carlotta in njen mož ter drugi sin Alojz. Carlotta je sprva pristala v Adelaidi, kjer so bili prvi stiki z avstralsko stvarnostjo pogosto težki – drugačen jezik, kultura in delovni pogoji. Kmalu so se preselili v St. Albans, predmestje Melbourna, kjer so si sčasoma postavili svoj dom in začeli znova.
Vse do konca življenja je Carlotta ostala tiha nosilka spomina na izgubljeni Egipt, a tudi ponosna mati, ki je svoje življenje posvetila prihodnosti svojih otrok. Umrla je nepričakovano 8. julija 1978, komaj mesec dni po smrti svojega pokojnega moža.
Njena zgodba – skromna, a globoka – je del mozaika žensk, ki so kot aleksandrinke pomagale preživeti ne le lastnim družinam, ampak so tudi ohranjale vez med slovenskim narodom in svetom. Iz Dornberka, prek Aleksandrije, do Melbourna – Carlottina življenjska pot govori o tem, kaj vse zmore ženska, ki jo vodi srce, skrb za družino in tiha moč.
Kovček 