Foto: Simbolna fotografija bolniđničnega tolmača UI
Srečko Frank Kovačič je bil človek z nevidnimi darovi in tihimi zaslugami. Rodil se je 5. januarja 1923 v Sloveniji, zelo verjetno v Prekmurju, kjer se prepletajo jeziki, kulture in usode ljudi ob meji. Morda prav to okolje mu je že zgodaj dalo občutek za jezik in razumevanje različnosti.
Srečko je bil izjemno jezikovno nadarjen. Obvladal je kar osem jezikov, kar mu je odprlo vrata v svet pomoči drugim. Dolga leta je delal kot tolmač v melbournskih bolnišnicah, kjer je s svojim znanjem omogočal razumevanje med bolniki in zdravniki, pogosto v trenutkih, ko je bilo to najbolj potrebno – med boleznijo, strahom, ob koncu življenja. Bil je človek, ki je tiho služil drugim, povezal svetove z besedo, lajšal stiske z razumevanjem.
Njegovi sodelavci so mu zaradi temnejše polti v šali rekli “Gypsy” – cigan, a ta vzdevek nikoli ni bil izrečen zaničevalno. Nasprotno: Srečko je bil med njimi zelo cenjen, saj je bil vedno pripravljen priskočiti na pomoč. Njegova uslužnost, skromnost in spoštljiv odnos do vseh so si pridobili iskreno spoštovanje.
Zadnja desetletja življenja je preživel sam v svojem domu v Bundoori, potem ko ga je zapustila žena. Samota ga ni zagrenila. Ostal je zvest svojim navadam, obiskoval grob pokojne matere, ki jo je pred leti pripeljal k sebi v Avstralijo in pospremil na zadnjo pot.
Zdravje mu je dolgo služilo, a ko ga je zadela kap, je bil prepeljan v bolnišnico Austin v Heidelbergu, kjer je 16. januarja 1988 umrl. Pogrebna maša je bila 28. januarja v slovenski cerkvi, pogreb pa na pokopališču Fawkner. Med peščico pogrebcev so bili predvsem njegovi najtesnejši sodelavci – tolmači, ki so ga poznali, cenili in spoštovali.
Srećko Frank Kovačič ni zapustil velikih naslovov, ni imel družine, ki bi mu postavljala spomenike. A njegovo življenje – posvečeno jeziku, tolmačenju, tihemu služenju ljudem – govori samo zase. In to je več kot dovolj.
Kovček 