Foto: Na prav take vagone je Janez Bratoša nalagal les na neki žagi 200 kilometrov oddaljeni v Perthu
Leto dni po njegovi smrti 1986 je po televiziji v Avstraliji odmevala novica o tragičnem dogodku nekje v okolici Brisbana. Policija je poročala o smrti nekega Janeza Bratoša. Ni bilo povsem jasno, ali gre za istega človeka, s katerim je neki rojak pred desetletji skupaj prišel v Avstralijo – toda spomin je bil dovolj močan, da je sprožil potrebo po zapisu.
Janez Bratoš se je rodil 29. januarja 1929, doma je bil z območja Pivke, kjer je njegova družina imela manjšo kmetijo. Leta 1954, natančneje 20. decembra, je z belgijskim letalom družbe Sabena prispel v Avstralijo. Pristal je v Perthu, kjer je nato nekaj časa skupaj z rojakom delal na žagi, približno 200 kilometrov južno od mesta. Skupaj sta spala v baraki in delila usodo mnogih priseljencev – trdo delo, skromne razmere, a tudi upanje po boljši prihodnosti.
Janez, ki so ga nekateri poznali tudi kot Ivana, ni bil edini iz družine, ki se je preselil v Avstralijo. Tudi njegov brat Milan je iskal srečo na tej celini, a jo je, tako kot Janez, končal tragično. O Milanovi smrti so poročali celo v slovenskem izseljenskem glasilu Misli nekje okoli leta 1958.
Janez Bratoš je pozneje delal tudi v Port Kembli, industrijskem kraju v Novi Južni Walesu, kjer je bil zaposlen v podjetju BHP od 1. maja 1961 do 10. marca 1983. Zadnjič ga je rojak, ki ga je poznal iz prvih skupnih mesecev, srečal v Sydneyju okoli leta 1956 ali 1957. Nato so se jima poti za vedno razšle.
Ni znano, kako je Janez preživel zadnja leta svojega življenja, ali je imel družino, prijatelje, bližino katerega izmed bratov. Vemo pa, da je mnogo naših rojakov, kakor tudi izseljencev iz drugih narodov, v Avstraliji končalo svoje življenje osamljeno in nepoznano. Pogosto so novice o njihovi smrti zaokrožile le v krajevnih časopisih ali pa sprožile le bežno omembo v kakšnem pismu.
Zgodba Janeza Bratoša je pravzaprav zgodba mnogih. Je opomin na človeško minljivost in na krhko nit spomina, ki se lahko ohrani le, če jo kdo obnovi. Čeprav ni več med nami, je spomin nanj – na njegovo mladost, pogum, pot in delo – zdaj znova oživel.
Kovček 