Foto: Simbolna ilustracija UI Hinka Perina
Aprila Leta 1986 so se na pokopališču v Templestowu pri Melbournu, maloštevilni, poslovili od Hinka Perina, starega 77 let, ki je umrl sam, tako kot je živel. Ker ga nekaj časa ni bilo na nogometnih tekmah, kjer se je občasno srečal s prijatelji, sta ga malo pred Veliko nočjo obiskala dva znanca. Ko ni odprl vrat, sta obvestila policijo. Ta je vstopila v njegovo stanovanje v melbournskem naselju Richmond in ga našla mrtvega na tleh. Smrt ga je presenetila že vsaj dva tedna prej – najverjetneje je šlo za kap.
Hinko Perina je bil doma iz Beneške Slovenije, iz ozemlja, ki ga je po prvi svetovni vojni priključila Italija. Kot mnogi Benečani, ki niso prenesli fašističnega pritiska in zatiranja, je tudi on zapustil Italijo in se preselil v Kraljevino Jugoslavijo. Med obema vojnama je delal pri mestni upravi v Mariboru, kjer si je ustvaril nov dom in življenje.
A tudi to ni trajalo. Po koncu druge svetovne vojne je moral kot begunec ponovno zapustiti dom in leta 1950 je z ladjo Fairsea prispel v Avstralijo, kjer je začel tretje poglavje svojega življenja. Nikoli se ni poročil in ni imel otrok. Živel je skromno, skoraj samotarsko. Družbe ni posebej iskal, le nogomet ga je vsake toliko časa povezal z redkimi prijatelji iz slovenske skupnosti. Hinko Perina ni iskal pozornosti in za sabo ni pustil velikega premoženja ali družine. A njegovo življenje govori o usodi številnih Benečanov, ki so v 20. stoletju iskali svobodo, delo in mir v treh različnih državah – Italiji, Jugoslaviji in Avstraliji. Bil je tih, a trdoživ priča burnim zgodovinskim dogajanjem, ki so mnoge Slovence pahnila na pot izseljenstva
Kovček 