Foto: Simbolna ilustracija UI za Štefanijo Mazitelli r. Čermelj
Med mnogimi slovenskimi ženami, ki so v iskanju dela in boljših življenjskih pogojev odšle iz svoje domovine, je bila tudi Štefanija Mazitelli, rojena Čermelj, doma iz vasi Škrilje pri Ajdovščini. Bila je ena izmed tistih pogumnih Primork, ki so v prvi polovici 20. stoletja odpotovale v Egipt kot tako imenovane aleksandrinke – Slovenke, ki so delale kot dojilje, varuške, hišne pomočnice ali šivilje v premožnih evropskih družinah, zlasti v Aleksandriji in Kairu.
V Egiptu se je Štefanija leta 1930 poročila z Aleksandrom Mazitellijem, članom italijanske družine, rojenim 14. oktobra 1906 v Aleksandriji. Njuna ljubezenska zgodba ni bila osamljen primer – številne aleksandrinke so se poročile z domačini ali tujci, ki so v Egiptu živeli in delali, najpogosteje z Italijani, Grki, Armenci ali Francozi. Takšne poroke so pogosto pomenile drugačno življenje kot za tiste aleksandrinke, ki so se po končanem delu vrnile domov. Vendar to ni pomenilo, da so bile brez izzivov – poroke z neslovenci so pogosto prinesle kulturne in jezikovne razlike, a tudi možnost, da si ustvarijo družino in ostanejo v tujini za vedno.
Štefanija in Aleksander sta si v Aleksandriji ustvarila dom in družino. Rodili so se jim štirje otroci – Frank, Rolando, Carmen in najmlajši Marcello, ki pa je v otroštvu žal umrl. Po političnih in gospodarskih spremembah v Egiptu sta se Aleksander in Štefanija z otroki leta 1957 odločila za novo selitev – tokrat v Avstralijo, kjer sta najprej živela v melbournskem predmestju Box Hill.
Njuna sinova Frank in Rolando sta si ustvarila družini v Melbournu, hčerka Carmen pa v Sydneyu. Kot mnoge druge Slovenke tudi v novem svetu, je Štefanija ostala povezana s slovensko skupnostjo. Bila je naročnica slovenskih glasil in verjetno je prav slovenska skupnost pomenila pomembno oporo v njenem novem okolju.
Aleksander, ki je bil že dalj časa bolan in odvisen od pomoči drugih, je zadnje tedne svojega življenja preživel v bolnišnici Willsmere. Umrl je 20. aprila v Kewu, pokopan pa je bil na Keilorskem pokopališču. Ob slovesu so v slovenski cerkvi zmolili rožni venec ob njegovi krsti in zanj darovali pogrebno mašo – dokaz, kako se je kljub drugačni narodnosti globoko vključil v življenje slovenske skupnosti, predvsem pa, kako je bila žena Štefanija tista, ki je to povezanost ohranjala.
Njuna zgodba je le ena izmed številnih, ki pričajo o tem, kako so aleksandrinke, čeprav izšle iz skromnih razmer, s trdim delom, pogumom in zvestobo svoji identiteti, zaznamovale življenje slovenskega izseljenstva – najprej v Egiptu, kasneje pa tudi v državah, kot je bila Avstralija.
Kovček 