Foto: Simbolna iklustracija UI za Franca Markočiča
Ko se danes spominjamo začetkov slovenskega priseljevanja v Avstralijo, redko slišimo za ime Franc Markočič. Pa vendar je bil eden izmed tistih tihih pionirjev, ki so že v zgodnjih desetletjih 20. stoletja prispeli na oddaljeni kontinent v iskanju boljše prihodnosti. Franc je izhajal iz Nadrežnice pri Komnu na Krasu, domačije, ki je v prvi polovici stoletja iz svojih skromnih pogojev v svet poslala skoraj vse otroke.
Franc je v Avstralijo prispel leta 1923, mlad, krepak in poln upanja. Bil je izjemno močan mož – po opisu njegove sestre kar dva metra visok in “močan kot vol”. Tovrstna telesna moč mu je gotovo prišla prav pri napornih fizičnih delih, ki so jih opravljali številni priseljenci na plantažah sladkornega trsa in tobaka v severnem Queenslandu.
Toda Francova zgodba je dobila grenak zasuk. Že pred odhodom iz domovine se je zaročil z dekletom iz domače vasi. Ko se je v Avstraliji nekoliko ustalil in zaslužil nekaj denarja, je – kot je bilo v navadi – sklenil poroko po prokuri, torej poroko na daljavo.
Kaj je poroka po prokuri?
To je bila pravno veljavna oblika poroke, značilna za obdobja množičnega izseljevanja, ko so se zaročenci ali partnerji nahajali na različnih koncih sveta. Z dovoljenjem in overjenim pooblastilom je lahko nekdo – običajno sorodnik ali znanec – nastopil kot pooblaščenec (prokurist) in v imenu odsotnega ženina ali neveste sklenil zakon. V dokumentih je bilo vse formalno, zapečateno – a brez zagotovila, da bo srce sledilo podpisu.
V Francovem primeru se je žal zgodilo najhujše: dekle si je po poroki premislilo. Denarja, ki ji ga je Franc poslal za pot v Avstralijo, ni vrnila – in v tujino tudi nikoli ni odpotovala. Franc, razočaran in osramočen, je začel toniti. V njem se je nekaj zlomilo. Postal je tih, zaprt vase, začel je piti, izgubljati voljo do dela in do življenja. Vse manj se je družil s svojimi rojaki. Kmalu se je povsem izgubil iz kroga znancev – in do danes nihče ne ve, kaj se je z njim zgodilo. Ni znano, ali je umrl, se preselil v drug del države ali pa celo končal v brezdomstvu. Njegova sled je zbledela – kot številne druge med pionirji slovenskega izseljevanja.
Družina Markočič – razkropljeni po svetu, združeni v spominu
Franc ni bil edini iz družine Markočič, ki je iskal boljše življenje v Avstraliji. Že leta 1908 se je na celino podala sestra Polda, ki se je poročila s Ferdinandom Fornazičem iz Gorjanskega. On je v Avstralijo prišel že štiri leta prej, leta 1904, kar pomeni, da je bil eden izmed prvih Slovencev na tem koncu sveta. Njuni potomci – eden ali dva sinova – so kasneje postali lastniki plantaž sladkornega trsa v Innisfailu.
Druga sestra, Pepa, je v Avstralijo prišla leta 1925. Poroka z možem iz Like, g. Kneževičem, ni zdržala dolgo. Kasneje je živela sama v Brisbanu in umrla leta 1972. Imela je sina Leona, danes kemika, ki je z družino ostal v Avstraliji. Najmlajša med sestrami, Štefanija, ki jo je večina poznala kot Štefko Merkužo, se je izselila leta 1930. V Avstraliji jo je čakalo trdo življenje. Najprej je opravljala delo služkinje po hotelih in farmah, kjer je bila izkoriščana in pogosto tudi ogoljufana. Šele leta 1936 se je poročila z Jožetom Markočičem, rojenim v Kojskem v Goriških Brdih, ki je bil v Avstraliji že od 1920. Skupaj sta nekaj let delala na plantaži sladkornega trsa, nato še na tobačni farmi. Jože je umrl leta 1961, Štefanija pa je ostala sama v Mareebi, kjer si je preživljanje lajšala z oddajanjem dveh sob v najem. Umrla je v visoki starosti 87 let, po več tednih nezavesti.
Zgodba o Francu Markočiču in njegovi razkropljeni družini ni edina. A je prav takšna – polna poguma, razočaranja, vztrajnosti in tihe bolečine – tista, ki zasluži, da jo ohranimo. Koliko takih neizrečenih pripovedi še spi v prahu pozabe, dokler se ne najde nekdo, ki jih znova pripelje v življenje.
Kovček 