Foto: Simbolna fotografija UI za Franc Zagorca
Franc Zagorc se je rodil 5. decembra 1934 v hriboviti vasici Ravne nad Litijo. Že zgodaj je spoznal težo življenja – ne z besedami, temveč skozi delo. Kot mladenič je delal v trboveljskem rudniku, kjer je spoznal kruto, a tovariško življenje pod zemljo. Rudnik ga je izučil – naučil ga je potrpežljivosti, tišine in čakanja, a tudi, da je treba za vsak košček boljšega jutri potrkati z lastnimi rokami na trda tla usode.
Leta 1959 se je odločil zapustiti domovino in se preseliti v Avstralijo. Najprej ga je zaneslo v divjino Južne Avstralije, v Coober Pedy – znano, skoraj nadzemeljsko opalno mesto, kjer se zemlja sveti v vseh barvah, a človekova duša pogosto potemni. Franc se je pridružil množici upov polnih iskalcev opalov in tam preživel več let. V vročini, prahu in tišini je kopal po zemeljski notranjosti – iskal bogastvo, a našel predvsem samoto. Vsi, ki so ga poznali, so vedeli: ni bil človek velikih besed, a je znal povedati zgodbo s pogledom in trdimi, razbrazdanimi dlanmi.
Kasneje je delal za podjetje UTAH pri gradnji hidrocentrale v Snowy Mountains – enega največjih inženirskih podvigov v Avstraliji. Tu se je ponovno znašel med delavci iz vse Evrope, ponovno v hrupu strojev in pod neizprosnim ritmom gradnje. Ni iskal slave – iskal je samo delo, mir in nekaj varnosti. Čeprav sam, je vedno spoštoval red, molil v tišini in si delil kruh z drugimi, ki so tako kot on prišli s trebuhom za kruhom.
Toda življenje v Avstraliji ni bilo vedno prijazno. V Sydneyju, kjer je preživel zadnja leta, ni imel svojcev, niti stalnega doma. Bil je samotar, ki ni rad prosil, a tudi ni nikoli zavrnil pomoči. Usoda je hotela, da so ga našli na cesti, v mlaki krvi – nenadna smrt, najverjetneje zaradi notranje krvavitve. Bil je star komaj 51 let.
Čeprav ni imel ne družine ne prihrankov, ni bil pozabljen. Naše slovensko versko središče mu je pripravilo krščanski pogreb. Zanj je bila 12. marca 1986 v cerkvi maša zadušnica, pokopali pa so ga 18. marca na slovenskem delu pokopališča Rookwood. Med molitvijo se je v zraku zarisala otožna tišina – kot odmev življenja človeka, ki je veliko dal, a malo dobil.
Franc Zagorc ni zapustil bogastva, a je bil eden izmed tistih neopevanih graditeljev nove Avstralije. Bil je rudar, iskalec in graditelj – človek, ki si je s trdim delom tlakoval pot v tujini. In čeprav je odšel sam, ni odšel brez sledi. Ostal bo zapisan v spominu kot tiha priča enega najbolj težavnih, a srčnih poglavij slovenske emigracije.
Kovček 