Foto: Simbolna ilustracija UI za Stanka Abrama
Stanko Abram je zagledal luč sveta leta 1915 v Trstu, takrat še živahnem pristanišču Avstro-Ogrske monarhije, kjer so se mešali jeziki, trgovske barke in vonj po morju. Otroštvo je preživel v času, ko se je svet hitro spreminjal – stare državne meje so padale, nove so nastajale, a Trst je ostal nemirno okno v svet.
Ko je po koncu druge svetovne vojne Jugoslavija stopila na novo politično pot, se je Stanko odločil, da bo svojo prihodnost iskal drugje. Kot eden izmed prvih povojnih slovenskih naseljencev je odšel v Avstralijo – deželo, ki je v tistih letih vabila delovne roke iz vse Evrope. S seboj ni prinesel veliko, a je imel dovolj odločnosti, da si na drugem koncu sveta ustvari življenje.
Dvajset let je posvetil enemu največjih infrastrukturnih podvigov v avstralski zgodovini – projektu Snowy Mountains. Med snežnimi vršaci in globokimi dolinami Novega Južnega Walesa so Stanko in njegovi sodelavci gradili jezove, predore in hidroelektrarne, ki so spremenili obraz pokrajine in omogočili razvoj širnih predelov Avstralije. To ni bilo delo za nežne roke – zahtevalo je vztrajnost, fizično moč in sposobnost preživeti v težkih razmerah.
Po dveh desetletjih gradbenih izzivov je Stanko nekaj časa delal tudi v tiskarni v Darwinu na Severnem teritoriju, kjer je vroče tropsko podnebje zamenjalo ostrino gorskega zraka. Tam se je zdel svet še bolj oddaljen od Evrope, a misel na dom ga nikoli ni zapustila.
Okrog leta 1975 se je odločil za svoje življenjsko potovanje – pravo odisejado. Na dolgo pot proti Evropi se je odpravil deloma peš, deloma z ladjo, z motornim kolesom in avtobusom. Pot ga je vodila skozi azijske države, preko morij in celin, dokler po dolgih štiridesetih letih ni stopil na domačo zemljo. V Ljubljani je znova objel svojo mamo, brate in sestre – trenutek, ki ga ni mogel izbrisati noben ocean ali minljivo leto.
A Stanko je bil po duši samotar. Ostal je neporočen, zvest sam sebi in svoji svobodi. Zadnja leta je preživel v Sydneyju, kjer je umrl 27. januarja 1986. Po njegovi volji in želji domačih so pepel prenesli v Ljubljano. Na ljubljanskih Žalah so se 6. avgusta 1986 svojci in prijatelji poslovili od moža, ki je večino svojega življenja preživel daleč stran, a se je na koncu – vsaj simbolno – vrnil domov.
Stanko Abram je bil eden tistih tiho vztrajnih ljudi, ki so gradili svetove daleč od doma, a so v srcu vedno nosili svojo domovino.
Kovček 