Foto: Simbolna ilustracija UI za taksista Marija Pahorja v Melbournu
Ko je na začetku leta 1994 melbournska javnost v časopisih prebrala novico, da je policija s streli končala življenje taksista, je to sprva delovalo kot ena izmed mnogih temnih zgodb velemesta. Šele nekaj dni pozneje je postalo jasno, da je bil moški, ki je umrl v bolnišnici, naš rojak – Edvard Počivalšek iz Podčetrtka. Njegova življenjska pot je bila dolga, nemirna in polna selitev, zaključila pa se je na tujem, v tragičnih okoliščinah, ki so pretresle marsikoga, ki ga je poznal.
Edvard Počivalšek se je rodil 15. avgusta 1943, v času, ko je bila Slovenija razklana zaradi vojne vihre. Življenje ga je kmalu odpeljalo po svetu. Iskal je delo in priložnosti v Nemčiji, Franciji, celo v Južni Ameriki. Tako kot mnogi Slovenci njegove generacije ni imel pravega doma – povsod se je moral prilagoditi, povsod znova začeti iz nič. Leta 1970 se je preselil v Avstralijo, kjer si je kruh služil kot taksist.
Bil je samotar in popotnik, nikoli poročen. Njegovo življenje je teklo nekako v senci – med slovenskimi rojaki v Melbournu ga skoraj niso poznali. Toda tisti, ki so ga osebno srečali, so pričali o njem kot o poštenem in zanesljivem človeku. Pietro Nido, njegov nekdanji delodajalec in edini, ki je stal ob njegovi krsti v krematoriju, je povedal: »Edvard ni bil nikak kriminalec. Bil je delaven, tih in pošten. Usoda ga je pač dohitela.«
Vendar se tudi v njegovi samoti pokaže nekaj dragocenega – globoka vez z domovino. V času vojne v Sloveniji je sodeloval pri radiotonu (radijska akcija zbiranja sredstev) in prispeval svoj dar. Ob zadnjem božiču, komaj dva tedna pred smrtjo, je presenetil slovensko skupnost v Melbournu z izjemno velikodušno daritvijo: 2000 dolarjev je poslal slovenski cerkvi. Njegova roka, ki je tiho in neopazno vozila taksi po melbournskih ulicah, je v resnici segla daleč – do ljudi, ki so potrebovali pomoč.
- januarja 1994 pa je prišlo do tragičnega preobrata. Policisti so posredovali zaradi domnevno zadržane mladenke v njegovem stanovanju. Streljali so skozi okno in Edvard je bil smrtno ranjen. Sodišče je šele pozneje skušalo razčistiti okoliščine dogodka in tudi odgovornost policije. Edvard je umrl še istega dne v bolnišnici, daleč od domačih krajev in ljubljenih oseb.
Njegov pepel so poslali v Slovenijo, kjer so ga sprejeli oče Janez in brat. Tako se je na nek način vrnil v domovino, iz katere je pred desetletji odšel s kovčkom upanja in željo po boljšem življenju.
Zgodba Edvarda Počivalška je ena izmed tistih, ki nas spomnijo, kako raznolike in krute so bile usode slovenskih izseljencev. Nekateri so našli srečo in uspeh, drugi pa samoto in prezgodnjo smrt. Vsem pa je bilo skupno eno – povsod so s sabo nosili slovensko srce in hrepenenje po domačem kraju.
Kovček 